To pa je nekaj kar je vredno doživeti in seveda ponoviti, oziroma nadaljevati.
Že v nedeljo ob vračanju z Raduhe oz. prve zimske ture tečajnikov ŠAO Velenje je nanesel pogovor na ledno plezanje in da bi bilo potrebno v ponedeljek preveriti razmere za to. No včasih je pa fajn če voziš Mijota in se o tem lahko pogovarjaš in seveda z njim realiziraš. Govora je bilo o avtocesti in potem še o nekem slapu.
Rečeno storjeno. V ponedeljek v malo zakasnelem jutru se z njim res odpeljeva po avtocesti proti Savinjski, kjer pa v Šentrupertu zavijeva z nje. Malo mi je bilo čudno, kje bova sedaj plezala po slapu ob avtocesti, vendar nisem nič spraševal. Bolj se peljeva proti Logarski, manj mi je bilo jasno kje tam pelje avtocesta. Pa sem vseeno raje bil tiho. Tako se pripeljeva mimo presihajočega studenca in še naprej, pa Mijo pove, da se ustaviva pred manjšim mostom na levi strani. Tam parkirava in pobereva opremo iz avtomobila in kar v grabn, ki je ves leden. Sidrišče naredim kar na obcestno ograjo pa si mislim, če ne bo on prleto dol po ledu name, me bo pa ta, ki se bo prehit prpelo v ovinek.
Varujem na polbiča in opazujem njegovo napredovanje po slapu navzgor, pa že slišim glas: "podri varovanje!". To naredim na hitro in že sem parajt za naslednjo besedo: "varujem!", da jo mahnem za Mijotom. Maham, brcam, pa nekako prilezem do njega. Zavarovanje in napredovanje najprej Mijo, pa zopet jaz. Ob tem se pričnejo prepletati občutki veselja, radosti, misli, skratka občutki, ki jih je dejansko težko opisati, da pa je to nekaj, kar še nisem doživel in vam po pravici povem, da je to zame nekaj najlepšega kar sem do sedaj okusil v gorništvu in seveda aktivnostih nas šolarčkov v ŠAO Velenje.
To še ni konec, napredovala sva po levem vedno bolj pokončnem kraku vse do ledenega vrha, kjer je kraljevala debela smreka tik nad robom pečine, oziroma zadnjim lednim skokom. In potem večraztežajni spust po vrvi nazaj na vstop. Mene pa kar prevzema, da še kar enkrat gor, pa me Mijo spomni na moj sestanek. Pa mu odvrnem, saj veste (................), greva plezat.
Pospravila sva pikajočo opremo in nadaljujeva vožnjo do slapu Palenk, katerega sva preplezala kot prejšnjega, po PS-u. Tisti, ki ste služili v JLA veste za kaj gre, ostali pa vprašajte tiste, ki to vedo. Saj veste, da drugače pri njemu in nasploh v ŠAO ne gre. Sicer to priznam, ampak drugače ne gre in tako je prav. Slap Palenk je daljši, pokončnejši in bolj odprt, kar mi je andrenalin še bolj nabilo, tako, da me je Mijo komaj krotil, da ga nisem v narekovajih kar prehitel. Kljub vsej radosti in zagnanosti, ter razmočenem (beri delno tekočem) zaključku zadnjega raztežaja sva slap preplezala do vrha brez zapletov in tudi varno sestopila.
Da ne bo zgledalo tako enostavno, to bi moral že prej napisati, da je bil teoretični del in temeljita priprava že na poti, kajti pod samim slapom bi bilo pa res škoda izgubljati čas za osnovne, že slišane in nikoli dovolj-krat povedane napotke, za katere še nekrat povdarjam, da so osnova za varen vzpon in sestop, seveda poleg vsega ostalega.
Lep dan sva čudovito izkoristila in se polna zadovoljstva vračala, jaz še z veliko mero ........ hvaležnosti Mijotu, da mi je omogočil to doživetje. Vendar mi ni dalo miru, kje je ta slap Avtocesta? Pa se le pozanimam pri njemu. Odgovor: ".. pravkar se peljeva mimo njega".
Z svojimi občutki in veseljem, da mi je bilo to dano, zabeležil šolarček ŠAO Velenje, Vlado KORŽE.
