Pa smo šli iskat pogoje za pripravo na prihajajočo zimo. Izbrali smo Tschadovo smer v Turski gori, je bolj zimska smer a smo vseeno pričakovali nekaj snega. Ker v zadnjem času od nas nihče ni bil v Logarski, nas je presenetilo to, da vodni pritoki že pridno zmrzujejo proti Logarski dolini. Ledene sveče že stojijo ob cesti, kar je dober znak. Na parkirišču pod slapom je struga povsem prekrita z ledom. Se smejimo, da smo pozabili vzeti s sabo ledne vijake, da še pred zimo preizkusimo, če so dobro nabrušeni. Kako drugače jih pa lahko preizkusiš kot v ledu.
Parkirišče je prazno, le en Mercedes visokega razreda je tam. Malo skupčkamo opremo, da ne bomo nosili preveč a vendar vse kar bomo rabili. Sprehod do Okrešlja in mimo naše koče mine v nastajanju jutra in ožarjenih vrhov nad Okrešljem. Pot proti Menihu na melišču pod Tursko goro v kopnih razmerah ni ravno priljubljena a nam gre ob prijetnem (moškem) čveku dobro od nog. Danes je bil nekoč Dan republike, še pomnite tovariši!
Višje gor v steni se vidijo zaplate snega, mislimo si nič posebnega, vreme je bilo v zadnjih dneh toplo predvsem v gorah. Že takoj na vstopu v smer je v žlebu prvo srečanje s snegom, takoj ugotovimo, da je povsem poledenel in vsako stopanje nanj je upravičeno samo z derezami in cepinom. Tega smo se tudi držali, zato si je bilo treba večkrat nadeti in pa tudi sneti dereze ter pospraviti
cepin. Tako nalahno plezamo v smeri in iščemo prehode brez snega, večinoma nam je uspevalo a nekajkrat smo se znašli v žepu, kjer je bilo treba spet natakniti jeklene zobe. Malo pod prečko smo se tudi navezali in nekaj raztežajev preplezali varovani. Bilo je malo pred prvim, ko se izplačujejo penzije, zadnjega v mesecu moraš biti živ in prvega v mesecu zdrav, da jo lahko koristno porabiš. To smo dosledno upoštevali. Ko pridemo na prodišče pod vrhom je večji del pod snegom. Z vrha odsevajo sončni žarki, katere smo do sedaj pogrešali. Z roba pa nas radovedno opazujeje čreda kozorogov, ki se je tam nastavljala soncu. Nič kaj niso bili veseli naše navzočnosti, kar so jasno pokazali s proženjem kamenja. Najbolj ga je bil deležen Mijo, ki jih je neprestano "izzival" s svojim fotoaparatom.
Misli nam gredo tudi nazaj na minulo zimo in na kraj kjer je odneslo našega prijatelja Matijo. Ko se ozremo čez ostenje v globino je bila misel 
enotna, imel je veliko sreče in ostal živ. Za robom na vrhu Turske gore nas pozdravi sonce, ni dosti časa za martinčkanje, krepak stisk roke kot običajno, malica na hitro in proti Turskemu žlebu. Malo pokukamo vanj, z vrha je kopen kar je presenetljivo glede na senčno lego. Do vstopa v zavarovano pot se lahko prebijemo med nekaj snežnimi zaplatami in pomrznjenem grušču. Ugotavljamo, da je vstop v zavarovano pot pokrit s pomrznjenim snegom in bo treba uporabiti dereze, ko pa že imaš dereze nameščene je pa lažje sestopiti po žlebu, ki je nižje tudi v snegu. Sestop pa ni bil nič kaj enostaven. Trd pomrznjen sneg, že skoraj led, pohodne dereze na lahkih čevljih in en cepin, sicer plezalni s kladivcem, da smo lahko prej zabili in izbili nekaj jeseničanov. Pavliju je kot staremu mačku šlo bolje izpod nog in rok. Odplesal je svoj balet po žlebu do vznožja.
Dan se je že poslavljal, ko sestopamo proti koči GRS. Sedaj sta Planjava in Ojstrica zažareli v zahajajočem soncu. Naredila se je tema, ko smo sestopili do parkirišča, v temi smo prišli in v temi gremo od tu. Bili smo edini gostje v tem delu, vse okrepčevalnice so bile zaprte, moramo se ustaviti v Četari na kratki analizi in, da pogasimo celodnevno žejo.
Plezali smo: Pavli, Mijo in Stane
Turska gora - Tschadova; II-III, M2, 70º/45º, 300 m, 3h 20min
