Ali po slovensko Bela gora je najvišji vrh v Alpah. Vršni del je prekrit s približno 14 metri trajne plasti snega in ledu, zato je zaslediti različne opise nadmorske višine. Na karti piše 4810 m, zato jim verjemimo. Davnega leta 1786 sta se osmega avgusta Francoza Jacques Balmat in Michel Paccard prva povzpela na vrh gore. 225 let in mesec dni kasneje smo se Nataša in Haza s Hazine šole ter Tanja pod budnim očesom Petra Vrčkovnika http://www.mountainattack.com/ povzpeli na isti vrh gore.
S kraja Houches smo se najprej z gondolo povzpeli do vmesne postaje zobate železnice, nato pa še z vlakom, ki nas je odložil na približno 1800 mnv.Od tu naprej pa peš po gruščnatem pobočju, ki sicer ponuja prelepe razglede na Aiguille du Midi, ledenik Bionnassay ter skalni greben les Rognes.
Po slabih treh urah smo prispeli na kočo Tete Rousse 3167 m, ki je bila za danes končna destinacija. Sledilo je martinčkanje na soncu, kuhanje večerje, filtriranje vode in priprava za naslednji dan.
Zjutraj smo nadaljevali vzpon preko ozebnika Grand Couloir, ki ga je potrebno prečiti hitro in previdno, saj čezenj letijo skale. Višje gori je nekaj tudi plezanja II stopnje, večina poti pa je zavarovana z jeklenicami. Na kočo Gouter 3817 m smo prispeli v dveh urah, se okrepčali in pripravili za dostop na vrh.
Tukaj smo se navezali in začeli pot mimo šotorov, v katerih nekateri prenočijo. Verjetno bolj smiselno kot spanje na tleh, katerega smo si privoščili mi. Pa ne zaradi denarja, plačaš itak isto, kot če bi spal v postelji. Zaradi gneče in seveda prednost imajo gorski vodniki s svojimi klienti.
Vzpon tehnično ni zahteven, pot po ledeniškem pobočju Dome du Gouter se enakomerno dviga, v njem je le nekaj razpok. Po slabih štirih urah smo prišli do bivaka Vallot 4362 m, kjer smo naredili pavzo za čaj, ter si ogledali notranjost bivaka, ki je zelo zanemarjen.
Nato še uro do vrha, kjer je bilo kar nekaj ljudi. Eni utrujeni, drugi veseli, mi pa zadovoljni in radostni, saj smo stali na 4810 metrih, nič kaj utrujeni. Sledil je stisk roke in pa seveda krst.
Po vseh opravljenih ceremonijah, ki se za vrh spodobijo smo se v dobrih dveh urah vrnili nazaj na kočo Gouter in tam prenočili. Po poti smo si ogledali še gradnjo nove koče, ki naj bi nadomestila sedanjo.
Naslednje jutro smo sestopili po smeri vzpona. Po štirih urah smo že sedeli na vlaku vsak z mislimi pri svojem plate du Jour v Chamonixu. Vzpon je zaznamovala dobra družba, lepi spomini, sosednji hribi pa kličejo, zato se zagotovo še vrnem.
Tekst: Tanja Ramšak
Slike: Peter, Nataša, Haza, Tanja