Govora je seveda o praktičnem učenju, nabiranju novih, temeljnih izkušenj v »pravi« jugozahodni steni Velikega vrha na Dleskovški planoti, ob soplezalcema - mentorjema Mijotu in Stanetu.
V opisu stene avtorja Toneta Golnarja je bilo prebrati, da »gre za zanimivo, 150 metrov visoko monolitno in položno steno, ki je prepredena z žlebiči. Plezanje tukaj ni zahtevno, ponuja obilo oprimkov in skalnih lukenj (ušes) v izredno čvrsti skali, v kateri si lahko uredimo varovanje… smeri so primerne tudi za začetnike…« Vsebina je pomirjala tremo in vznemirjenje, ki ju je bilo čutiti pred odhodom. Dvakrat preverim, če imam vso opremo – za vsak primer dodam še eno gurtno in vponko z matico, ter se polna pričakovanj odpeljem na dogovorjeno mesto.
V zgodnjem jutru nam je v slovo najprej pomahala velika polna luna, sledil je lepo barvit sončni vzhod; oboje je napovedovalo, da nas čaka lepo vreme. Osnovni pogoji so bili torej izpolnjeni – ostalo je bilo na nas samih. Dostopna pot, ki vzame dobro uro časa, pelje mimo Podvežaka proti Korošici, nadaljuje po poti proti Kocbekovi koči in kapeli na Molički peči, konča pa z nekoliko slabše označeno potjo proti Sedelcu in Dleskovcu, kjer je smerokaz, ki usmerja na Veliki vrh. 
Okoliški vrhovi so ponujali lep pogled, klepet med hojo se je dotaknil raznih zanimivih tem in tako smo bili naenkrat pri vstopu v izbrane smeri. Moja prevladujoča misel je bila: »zdaj pa gre zares«. Pod budnim očesom pripravim sidrišče, Mijo začne plezati v vodstvu. Na Obvozu dobro ogrejemo naše roke; prvi raztežaj prelezemo brez posebnosti, nato gremo raziskovat del stene kjer bo potekala smer, ki še ne obstaja. Se abzajlamo čez votlino in nadaljujemo v smeri čez plošče 1. Gladek kamin brez dobrih oprimkov poskrbi, da se naše plezanje dodobra začini, za posladek pa poskrbijo plošče - dolgi radijatorji v predzadnjem raztežaju smeri Lojtrca. Na vrhu, ko nam v roke seže še Pavli, ki je tokrat izbral vlogo gornika, so občutki res dobri, kratkomalo težko opisni. Nekatere drug drugemu podelimo že med sestopom, podrobnejše vtise pa izrazimo ob analizi.
V tem dnevu nisem le obnovila nekatere manevre naučene med šolanjem, pridobila sem dragoceno praktično znanje o tem, kako se alpinistično plezanje v nenavrtanih smereh razlikuje od športnega, kako se znajti pri dostopu, kako je skica lahko do neke mere drugačna od pogleda v naravi, kako najdeš vstop v smer, kako so nekateri skalni mostiči skriti manj izkušenemu očesu in še marsikaj drugega uporabnega ne samo v alpinizmu, temveč vsestransko življenjskega. Nadejam se, da se dogodivščina kmalu ponovi.
Mijo, Stane hvala.
Danica Dražnik
Plezali smo: Veliki Vrh, Obvoz IV-/III, 150 m; kombinacija Cez plošče 1 IV(V)/III, 150 m in Lojtrca IV-/III, 100 m
