Osmi september 2011, en super četrtek ..
.. tako nekako se je zaklučilo današnje dopoldne. Napovedano je bilo lepo sončno vreme, na vstopu pa nas je pričakala delna oblačnost in meglice v dolini. Nič za to, samo da ne bo preveč pihalo, pa bo kar ok.
Vstopili smo dokaj hitro, pravzaprav rutinsko. Stane v vodstvu, midva s Pavlijem za njim. Drugi raztežaj je bil kot vedno bolj zanimiv a je Stane previs v njemu suvereno obvladal. Tudi v nagnjenem kaminu mu je šlo prav lepo.
Tokrat so majice ostale nenamočene, skala v kaminu je bila za čuda suha kot poper. Na naslednjem sidrišču smo se prevezali, saj sem zato pustil dvo-kilogramski fotoaparat doma. Slike so malemu pocketu primerno slabe, ampak kaj čemo, plezati v vodstvu s težko in nerodno zverino bi bilo preveč riskantno.
Tretji raztežaj je bil klasično naložen. Po svoje sem poizkušal zlezti čez sesuto votlinico, ko sem bil že v njej pa sem ugotovil, da se ne bo izšlo varno in je bilo potrebno zlezti nazaj dol in še nižje, pa v desno na krušljiv raz ter po njemu do sidrišča za četrti raztežaj. Levi izstopni skok je tukaj plezalno zanimiv, da pa ne bomo vedno izstopali v levo, smo šli raziskovat daljši desni, neopremljen izstop. Tam je svet dokaj naložen in sesut. Skok navzgor, ki mu sledi daljša naoljena (travnata) gredina v desno, pa okoli stebra, spet strm skok gor in že sem stal na manjši skalci polni drobirja, tik pod luknjo. No ja pod oknom, kakor mu pravijo.
Ali je okno pravo takrat še nisem vedel. Ko si takole prvič v nekem raztežaju pač lezeš kakor te oči vodijo in ta prehod je bil tokrat najbolj povabljiv. Sicer pa strm in naložen z večjimi skalcami, ki so kar čakale, da se jih dotakneš. Pa vendar, z občutkom in previdnostjo se marsikaj da opraviti varno.
Vrvi bi morda bilo dovolj še tistih nekaj metrov za izstop skozi okno, a je bilo trenje do tu tako hudo, da si je bilo potrebno vnaprej nabirati po par metrov, da se je dalo plezati in ni bilo smiselno nadaljevati. Zabijem klin, pa eno gurtno zavežem okoli izrazitega roglja in že je bilo pripravljeno za varovanje. Med tem je bil čas gledati skozi ozko lino okna. 
Takoj je bilo jasno: nad njim se je moralo podreti, zametalo ga je v sredini, preostanek pa je zgrmel ali čez steno, ali pa je obtičal na skalnih poličkah čez katere smo prilezli. Kmalu sta gor priplezala tudi Stane in Pavli in smo lahko nadaljevali. Najprej čiščenje prehoda v oknu, nato pa skozi njega in na rob stene, ki je bil v desno kompakten, v levo pa je nevarno zeval proti Grohatu.
Tu smo šele videli kaj bi nas lahko doletelo ob mali vibraciji stene. Da ti gredo lasje pokonci, ampak na srečo smo bili vsi trije že zunaj, zima pa bo kmalu tu in bo opravila svojo čistilno akcijo. Vrvi še pospravimo, nato pa malica na Durcah in sestop do koče, kjer smo v miru opravili analizo današnjega dne. Vsi zadovoljni bolj kot smo si prej mislili, smo se počasi odpravili nazaj v dolinski živžav.
Plezali smo: Mala Raduha, Kamin pri Durcah V/IV+,III, 110 m
