V začetku tedna, ravno ko pripravljava opremo za plezanje v Velikem vrhu, pokliče Pavli: »Ali bi šla konec tedna v Lukmanovo?« Seveda! Zmenimo se za dan in uro, na internetu pa poiščem še skico in opis smeri. Tako se v petek okoli 4.30 odpravimo na pot proti planini Podvežak. Ker Pavli že pozna smer, točno ve koliko opreme potrebujemo, zato se pred odhodom znebimo odvečnih kosov opreme in s tem tudi nekaj teže v nahrbtniku. Od avtomobila se odpravimo še v prebujajočem jutru, uro kasneje pa se Ojstrica že svetlika v soncu. Na poti so nam družbo delali svizci, ki so nase opozarjali z rezkim piskom, čreda krav, ki se je pasla na Korošici in gamsja družinica, ki smo jo srečali na Petkovih njivah. Pred vstopom v smer smo se opremili, na hitro pomalicali in še enkrat premetali vrv. Ker sestop poteka zelo blizu vstopa v smer, smo nahrbtnike in palice pustili kar tam, tako je bilo plezanje hitrejše in lažje. Stane zabije kline, jaz naredim sidrišče in že plezamo. Pavli pleza naprej, Stane pobira opremo, jaz pa fotografiram.
Opazujemo vrhove okoli nas, luno, ki je kljub pozni ure še dobro vidna, najdemo pa tudi kakšno rožico. Mimo nas nekajkrat prileti tudi helikopter, ali je samo dostavljal hrano na koče ali pa je koga potegnil iz stene, tega ne vemo. Smer ni preveč zahteva, nudi možnosti za dobro varovanje in dobre oprimke ter predvsem uživaško plezanje. Kar malce prehitro se takšno plezanje konča, saj smo po dobri uri že zunaj.
Po sestopu do naših nahrbtnikov smo v senci pod stenami prečili nazaj do Korošice. Pavli nama je medtem kazal kje potekajo ostale smeri v Vršičih in v Lučkem Dedcu. Spet smo ugotovili, da je več kot polovico smeri preplezal Knez.
Ravno, ko smo si ogledovali Smer mimo votline, jo je po poti primahala zlata prinašalka, ki je čakala, da lastnika izplezata iz omenjene smeri. Bila sta ravno v najtežjem skoku in tako smo lahko videli, kako se ga prepleza.
Ustavili smo se na Korošici, saj je Pavli rekel, da ga Stane že cel dan draži z majico z napisom Gremo na laško pivo. Naredili smo še nekaj fotografij, napolnili plastenke in se napili, nato pa se hitro odpravili nazaj k izhodišču. Izza Ojstrice so se valile meglice, ki so se kasneje spremenile v prave nevihtne oblaki, ki so nas začeli loviti na planini Podvežak. Na srečo koča na planini ni bila odprta, drugače bi se tudi tam ustavili in potešili žejo, tako pa smo nevihti brez problema ušli.
Ko smo se vozli proti Velenju, pa smo že kovali načrte za naslednjo plezarijo.
Plezali smo: Pavli, Stane in Polona
Napisala. Polona Barber
