Kar nam je vreme zagodlo že v začetku julija, smo sedaj z obema rokama pograbili prvo priložnost lepega vremena po dolgem času ter se v sredo 10. avgusta zjutraj odpeljali na vzhodno Tirolsko proti Prägratnu. Ko smo opremo tovorili od našega avtomobila do Venediger Taxija, so nas mimoidoči opazovali, kot da smo glavna atrakcija.
Za to so bili verjetno krivi naši nahrbtniki, ki so bili že skoraj v velikosti himalajskih. Kasneje so se sicer izkazali za ne najbolj praktične. Računali smo, da jih bomo nad Johannishütte (2121 m) dali na tovorno žičnico, ki jih bo pripeljala do Defreggerhaus (2963 m). A ko smo končno prispeli do žičnice, nas je čakalo neprijetno presenečenje. Zaradi del žičnica ni obratovala. Kaj pa sedaj? Odvečno opremo smo zložili v manjše nahrbtnike, ki jih je Anja odnesla nazaj do Johannishütte. Tam so ostali vse do naše vrnitve. Ker se je medtem zunaj zaradi vetra zelo ohladilo, smo se temu primerno obleki in obuli, si oprtali težke nahrbtnike ter se odpravili proti Defreggerhaus. Tukaj bi se še rada zahvalila Stanetu in Anji za pomoč pri nošenju nahrbtnika.
Po namestitvi v koči, na katero smo morali čakati debelo uro, poleg tega pa nam še niso hoteli priznati PZS kartic, smo opravili še aklimatizacijsko turo na ledenik. Mijo in Stane sta z Visokimi Turami že stara znanca, Anja pa je višine navajena že iz Nepala. Zame pa je bilo to povsem novo, saj sem prvič stala višje od našega Triglava. Po večerji smo pripravili nahrbtnike za vzpon in še enkrat pregledali opremo. O sami ledeniški navezi in reševanju, pa se tako nismo imeli kaj pogovarjati, saj smo vse to podrobno obdelali že doma pred samo turo.
Zjutraj smo hoteli oditi že okoli 4h ali 5h, vendar pa so zajtrk stregli šele ob 6h. Kljub polni koči so zatrjevali, da sedaj 'ni sezona' in zajtrka ne bodo stregli pred 6h. Na žalost smo se morali s tem sprijazniti in tako smo se proti vrhu podali šele okrog 7h.
Med vzponom smo od daleč opazovali ledeniške razpoke in okoliške tritisočake. Z vrat Rainertörl (3416 m) smo videli Großglockner (3798 m), v daljavi pa tudi Italijanske Dolomite, Julijske Alpe in Karnijske Alpe.
Predvsem pa smo opazili, da smo poleg gorenjske družine (člani AO Domžale) edini, ki smo imeli celotno opremo za ledeniško turo, tj. cepin, dereze, čelada, pravilna naveza, itd. Večina navez je bila bosonogih in brez čelad, za pomoč pri hoji pa so uporabljali pohodne palice.
Vsi, ki so že kdaj bili na Venedigerju ali pa so vsaj videli slike, vedo, da je greben zadnjih 20 m zelo ozek in prehoden samo za eno navezo. Ko smo bili že skoraj na polovici tega nevarnega dela grebena, smo doživeli ne najbolj prijazno srečanje z navezo, ki je sestopala. Očitno je njihov vodnik menil, da bodo s čakanjem, da mi pridemo varno čez greben, samo izgubljali čas. Medtem, ko smo se mi po polžje premikali mimo njih tik pod grebenom in preizkušali vsako stopo, pa je njihov vodnik še vedno rinil naprej in izzival usodo. Vsi so bili brez derez .. Za popestritev pa so tam pihali nevarni, bočni sunki severnega vetra. A se je vse skupaj dobro končalo in smo varno prispeli na konec poledenelega grebena.
Zaradi vetra in velikega števila ljudi, se na vrhu nismo dolgo zadrževali, ampak smo po opravljenem obveznem fotografiranju, hitro sestopili. Pri tem je Mijo pomagal navezi pred nami skozi nevarni del grebena, saj so obuti samo v čevlje, izgledali kot, da plešejo Labodje jezero na ledu.
Nazaj grede smo se po že uhojeni poti približali veliki razpoki in si jo pazljivo eden po eden ogledali. Sonce je že močno pripekalo, zato smo nekje na polovici poti uprizorili striptiz.
Pri koči smo nato ponovno preložili opremo, se preoblekli, na hitro prigriznili ter se odpravili v dolino. Pred odhodom domov, smo si utrujene noge še ohladili v ledeniškem potoku Isel.
Moram reči, da se je na ta dva dni splačalo čakati cele počitnice, saj si ne bi mogli želeti bolj idealnega vremena.
Polona Barber
Nekaj podatkov dvodnevne ture:
- bili smo na vzhodnem Tirolskem, v osrčju nacionalnega parka Visoke Ture
- lahka ledeniška tura
- povzpeli smo se na bližnji zaledenel špik Hoches Aderl, 3506 m
- povzpeli smo se na četrti najvišji Avstrijski vrh Grossvenediger, 3674 m (3666 m)
- za tretji lokalni vrh, Rainerhorn (3559 m) nam je zmanjkalo časa
- tura je bila dolga nekaj več kot 20 km
