Dobra vremenska napoved in visoke temperature so nas premamile v hribe. Od lani sva imela s Pavlijem še na dolgu Mihovo smer v Raduhi. Budilke prejšnji večer nastavimo na 03.30, oprema pa je že nekaj dni čakala v pripravljenosti.
Do Bukovnika je šlo dokaj hitro, debelo uro in že smo se lahko začeli vzpenjati proti Grohatu. Uro in pol kasneje smo se znašli pod Rjavim plazom. A do sten in pravega vstopa nas je ločilo še nekaj deset višincev strmega slaloma med travami, zemljo in naloženim kamenjem po plazišču. Še nekaj meterski skalni skok zlezemo in že smo zadaj pod steno. Končno lahko začnemo lezti. Najprej v prečnico desno, nato počasi navzgor, svet je ves sesut in razrahljan. A to še ni dovolj, vse naokoli je drobir pomešan z blatom in muljem. Verjetno bomo več časa stali v napol tekočem blatu, kot pa v skali. Tole je bolj adrenalinsko kot bi pričakoval. Kot da bi plezal po v nebo prislonjeni mastni njivi. Pavli kliče od spodaj "obriši si podplate!", a kaj ko robčki niso nič pomagali. Tudi po brisanju je drselo kot na olju. Kamor koli si prijel, povsod je drobir in blato, kolikor ga srce poželi.
Drugi, ključni raztežaj postreže z veliko zajedo in kaminom nad njo. Po desni je stena konkretno namočena. Blato, sedaj še voda, sluzasta stena in stopanje na trenje, ni je "boljše" kombinacije. Stane je v vodstvu, izogne se originalnega levega obvoza kamina in potegne smer kar naravnost čez malce previsen kamin. Kladivo je tolklo, klini pa so peli tako ko se šika. Kar nekaj časa mu je vzel ta-mastni raztežaj, midva spodaj sva razmišljala kako se ga bova lotila, če sploh.
Zame kot drugega ni bilo izbire, saj je tik pod veliko skalo v stropu kamina zabil klin. Počasi se po centimetrih oporno prebijam navzgor in upam, da mi v naoljeni skali ne bo zdrsnilo. Ko se prebiješ čez čudno nagnjeni nasproti si stoječi steni in mimo zagozdene skale se koncentracija blatne brozge še poveča, grrrr. Dober je naš Stane, tole ni več šala. Levo nad sabo končno od blizu ugledamo vzrok vseh teh težav v obliki sluzaste umazanije. Velik skalni podor se je moral zgoditi pred časom in to prav nad Mihovo smerjo. Sedaj tudi vemo zakaj je smer drugačna in težja kot jo ima v spominu Pavli. Sicer bo še kar nekaj m3 zemlje in kamenja padlo dol. Takrat upamo, da ne bo nikogar v bližini stene.
Še predzadnji raztežaj, pa smo v Veternih policah. Obrnemo v levo, lep a kratek skalni skok, končno nekaj prave plezarije v suhi skali brez blata in mulja. Raztežaj ocenjen s trojkico, a peresno lahek. Prava sprehajalnica v primerjavi z mastno blatno kopeljo v raztežajih pod njim. Kot da že ni bila dovolj sesuta stena.
Po dobrih dveh urah in pol smo končno zunaj, umazani, blatni, tudi premočeni. Pavli me je še sredi stene hecal, zakaj nisem vzel novih plezalnikov s sabo. A sem prav vesel, da so ostali doma, kajti ko se gledamo pod noge je kar težko ugotoviti kdo je bolj umazan, namočena pudingasta smer pod nami ali noge.
Smer bi še kar bila, če bi jo kdo očistil vse te svinjarije in naloženega kamenja, tako pa je njena težavnost mestoma opazno drugačna kot je uradno zabeležena. A kaj ko se bo prej ali slej čez njo porušil še preostanek rdečega skalnega podora in jo ponovno predrugačil v nekaj tretjega.
Kakor koli, imeli smo zanimivo turo, dobili eno novo, ne prav vsakdanjo izkušnjo.
Pavli, Stane in Mijo
Lezli smo: Mala Raduha, Mihova smer (IV+/III, 175 m)
