Petek je dan, ki sam po sebi ne pomeni nič kaj posebnega, a vendar mi vsakič ko pomislim nanj vzbuja lepe občutke. Prvi vzrok je, da predstavlja konec službenih obveznosti oziroma začetek vikenda, drugi, glavni razlog, pa je odhod na plezalski vikend paket v Paklenico za trinajst tečajnikov. Pred nami je bil neuradni ŠAO - Paklenica vikend, kjer se bomo zbrali vsi, od tečajnikov do inštruktorjev alpinizma in se posvetili plezalnim aktivnostim in vsem kar spada zraven.
Datum - 20.5.2001… Ura - 16:00… Čas je za odhod... Vožnja v Paklenico je presenetljivo kratka, saj je moje bočno parkiranje na zadnjih sedežih razlog za hiter vstop v miževo deželo. Ko se prebudim smo že skoraj na cilju. Z veseljem ugotovim, da je morje še vedno mokro, ter da so ogromne skalne gmote še vedno na svojem mestu in jih nihče ni odnesel. Pozdravi nas čudovit sončni zahod, ki nam pričakovanja le še poveča.
Kot je za Paklenico že v navadi se nastanimo v kampu Aniča Kuka. Postavimo šotore, napolnimo blazine, položimo Armaflexe, pripravimo spalne vreče ter vse ostalo kar je potrebno za karseda ugodno kampiranje. Zvečer se vsi udeleženci tabora zberemo za sejno mizo, kjer se prične izdelava bojnih planov za soboto ter nedeljo. Kaj mislite da lahko splezate? Je prvo ter glavno vprašanje vodečih, na podlagi katerih se izoblikujejo skupine soplezalcev. Nekaterim tečajnikom so določene naveze z inštruktorji, nekaterim pa se zaupa dovolj, da lahko splezajo nekatere lažje smeri varno tudi sami. Sledi obvezni pregled vrste plezalskih smeri, dostopov, sestopov ter potrebne opreme za posamezne smeri. Tinina smer, Nosorog, Severno rebro, Josipa Debeljaka, Zobatec, 4a+, 4b, 5a+, 5b… so le nekatere izmed besed ki nas spremljajo in odmevajo še pozno v noč.
Zbudimo se precej zgodaj v družbi sonca, kar napoveduje lep in predvsem vroč vikend v razbeljenih Pakleniških velikanih. Sledi obvezni zajtrk za shranjevanje še zadnjih možnih atomov energije, in že odrinemo vsak v svojo bojišče s skalnatimi grebeni in razpokami. Plezanje vsak doživljamo po svoje in trudimo se odstraniti ovire ter strahove ki jih nosimo v naših glavah. Kot bi mignil se začnejo vračati spomini na manevre, ki smo jih v Alpinistični šoli tako vztrajno vadili, in tokrat nam je jasno zakaj. Ukazi kot so: varujem, plezam, podri varovanje, konec štrika, dobijo svoj pomen in zavemo se da je dobra komunikacija bistvena za uspeh in zmago. Kdo bo zmagal? Mi, ali skale?
Smeri pod našimi plezalniki padajo kot za stavo in utrujenost se iz ure v uro povečuje. Dan se kmalu začne prevešati v zgodnji večer. Počasi vsi zaključimo plezanje in se vrnemo v bazni tabor - kamp. Sledi še hitro kopanje v precej hladni vodi Pakleniškega kanala. Plezarija je uspešna, veselimo se nadaljevanja večera, saj vsi vemo, da to pomeni ribe pri Dinkotu, zalite z žlahtno kapljico dobrega rdečega grozdnega soka ter prijetnim kramljanjem z analiziranjem občutkov pridobljenih tokom plezalnega dneva. Po obilni pojedini zopet staknemo glave in s skupnimi močmi določimo smeri za naslednji dan. Zaključek večera nekateri posvetijo druženju in zabavi, nekateri pa raje predčasno začnejo nabirati moči za naslednji dan.
Zopet se zbudimo zgodaj in v glavi mi že odmeva kvazi slovenski pregovor, ki pravi »Rana ura mladih fantov grob«. »Gremo, gremo, mudi se«, odmeva po kampu in hitro ponovimo proceduro iz prejšnjega dneva, pripravimo potrebno opremo in se podamo novim dogodivščinam naproti. Dan zopet hitro mine v družbi večjih ter manjših ostrih grifov, razpok, metuljev in kompletov, po glavah pa se nam preganja dober star refren Beatlesov, »Nothing's gonna change my world«. Ker rek , »kar je dobro hitro mine«, drži, je dan kot bi mignil pri koncu in potrebno je zaključiti s plezanjem saj je pred nami še dolga pot domov. Polni lepih občutkov »natočimo bencina« v naše želodce, pospravimo tabor in se odpravimo proti domu.
.jpg)
Žal se vsaka lepa stvar enkrat zaključi, in prav tako se je zgodilo tudi s pomladanskim plezalnim taborom Paklenica 2011. Če povzamem vikend z nekaj besedami bi zvenelo nekako takole: »noro, super, fajn, fantastično, enkratno«, pa še kaj bi se našlo. Največja zahvala z moje strani gre Borisu, ki je kljub skeptičnosti nekaterih uspel v Paklenico privabiti lepo število plezalcev Šaleškega alpinističnega odseka, in mislim, da nikomur ni žal da se je pridružil plezalski ekipi. Preživeli smo fantastičen vikend v dobri družbi, in upam da ga čim prej ponovimo.
Za vse ki vas ni bilo zraven pa lahko rečem le – LAHKO VAM JE ŽAL!!!!
Lp, Gregor Ahtik
foto: Mijo & Klavdija
