V petek je služba tekla izjemno počasi, saj so misli že potovale proti morju. To, da se človek odpravlja na morje plezat – posebej še na otok, ne razume vsak »normalen«. Morje je vendar za sončenje, kopanje, žuriranje… pleza pa se menda v hribih.
Že prejšnji dnevi so potekali v duhu alpinizma. Napoved in ogled filma Sfinga, nato Mijotov mail, da se za Baško obvezno rabijo kladivo in klini. Nisva verjela, da se to res rabi (Mijo je 
včasih zelo za »ziher«), sva iskala še druge informacije – od športnih plezalcev, ki so v Baški že plezali. Vsi njihovi odgovori so bili, da tega pa res ne rabiva, da oni že vejo… Ker sem tudi jaz bolj »na ziher«, sem se odločil, da bom zahtevano železnino pač kupil. Po pregovoru – »če je šel bik, pa naj gre še štrik«. Obiskal sem nekaj spletnih strani in naročil kladivo. Za kline sem se zmenil z Mijotom. Alenka je vztrajala, da kladiva pač ne bo kupila.
Prišel je petek. Službe je bilo konec. Zanimalo me je, če me doma čaka poštni listek o dospeli pošiljki. Na srečo je bil listek tu, ko sva se pripeljala domov. Na hitro zmečeva v avto opremo in ostalo prtljago. Za vsak slučaj priloživa še zidarsko kladivo za Alenko – če bo res kaka frka, mimo pošte po moje kladivo in... Za nama so Ljublana, Postojna. Pred šesto sva že v Baški. Hribi so sicer v senci, saj so stene obrnjene na severo-vzhod. Videti so zanimivi.
Jutro se hitro zbudi. Lepo, sončno. Obeta se vroča plezarija. Pregledamo opremo, Mijo določi naveze. Še vedno je brezkompromisen za kladiva. Alenka vzame zidarskega – za vsak primer. Po vodničku se odločimo, kaj bomo lezli. Pridemo k stenam. Moramo narediti sidrišče.
Svedrovcev ni. Kaj sedaj? Začnem se razgledovati po razpokah in izbirati, kje bo pristal moj prvi klin (za resno rabo) v življenju. Tisti v Pakli pred dobre pol leta so bili samo za vajo in z mislijo, da tega pa že ne bomo nikoli rabili.
In začelo se je. Stane - moj vodeči - pregleda varovališče, pregledava varovanje in Plezam! Varujem!, prvi metulj, drugi klin, Pol štrika!, tretji klin, Podri varovanje!, Konc štrika!, Varujem!
Ha, klin je treba tudi izbiti. To pa je malo težje, kot ga zabiti. Ampak vaja dela mojstra in oba klina sta kmalu zunaj. Začne se plezarija in – občutki so enkratni. Stena, sonce, morje…. Kaj si lahko človek želi še več. Na žalost ugotavljam, da človeški spomin ni trdi disk in včasih kaj tudi pozabi – ampak pod budnim očesom Staneta je vse pod nadzorom. Splezava prvo smer, splezava drugo smer.
Tretja je precej zahtevna – posebej od začetka. Ko splezam ključni del, je potrebno izbiti klin. Trudim se, a kljub temu na koncu klin odleti. Pristane kake 10 m nižje na polički. Še sreča, da bo po tej smeri prišla še ena naveza, da mi ni treba nazaj.
Skoraj na vrhu me čaka še eno presenečenje – adrenalinska škrbina, ki jo je treba prestopiti v razkoraku. Sreča, da je spodaj samo par metrov. če bi bilo malo več, bi bila resna kriza. S pomočjo nasvetov »od zgoraj« varno naredim prestop med pokončnima stenama na trenje in kmalu sem na vrhu tretje smeri. Sledijo ostale naveze.
Ker škrbina preseneti vse, manever traja malce dlje. A vreme je še vedno idealno in čez nekaj časa smo vsi varno na drugi strani. Že v prvem raztežaju, pa potem v škrbini zadnjega raztežaja smo pravzaprav ugotovili, da v lahki trojki niso le problemi tretje stopnje, ampak te lahko preseneti tudi kaj krepko zabavnejšega ...
Sonce je še precej visoko, navdušenje nas mladih alpinistov ne pojenja, zato se odločimo še za eno smer. Sestopimo do vstopa, »zaklinimo« vsak svoje sidrišče in spet se vzpenjamo.
Noge komaj čakajo, da se rešijo plezalnikov. Ob povratku na višino morja si jih ohladimo v ledeni morski vodi. Po večerji še obvezna AnaLiza in plan za drug dan. Kakšnega posebnega navdušenja in veselja za večerni sprehod in obisk krajevnih lokalov ni bilo.
Nedelja tokrat ne bo brez dela in ob pol devetih smo spet v steni. Zelo je krušljivo! Tudi takšne izkušnje so dobrodošle in malo po poldnevu zaključimo – vsi zdravi in nepoškodovani po zaslugi prizadevnih vodij navez. Hvala Vam za trud in potrpljenje.
Na plaži še pogled proti stenam z mislijo in željo, da se taka izkušnja ponovi čim prej – tu ali kje drugje – samo da je Stena – če pa je še sonce in morje – pa toliko bolje.
Popoldne zapiha burja – pa saj je vseeno. Do petka je še daleč – in spet bo tu vikend – za nova doživetja. Pa Pakla – kdaj že – 20. menda. Se vidimo tam!
Alenka je ravno danes rekla, da bo nov kostim in Kenzo še malo počakal. Bolj rabi kladivo, kline, pa kakega frenda, jebico... Torej – še bova plezala!
Emil Movh / tečajnik ŠAO
Ostale fotke so TUKAJ
