.. dopustniško potepanje ob morju je popestrila obupna gneča v vseh smereh. Prvi dan smo čakali v vrstah za vstop tudi več kot dve uri. Sicer pa je bila zasedba pestra, kot da je pol evrope v kanjonu Paklenice. Bilo je zanimivo, še posebej, ko si pred sabo naletel na naveze ki so bile prvič na vrvi in so dobesedno zasedli smer za pol dneva, ter niso dovolili nikomur v bližino. Sredi smeri so menda učili!? vojence kako se varuje, postavlja sidrišča ...
Še več, nekateri severnjaki samouki so nam imeli veliko povedati, smeri so si preprosto prilastili. Z Igorjem se nisva pustila dolgo polirati in sva jo v drugem raztežaju ubrala daleč vstran od njih, preko bodičevja v sosednji nenavrtan steber in naprej do vrha, po svoje. Pod nama so ostali nemi obrazi tujcev z velikimi začudenimi očmi.
V eni od smeri so po zraku mimo naših glav žvižgali smrtonosni projektili, vse od varoval, do kompletov in kamnov. Kljub čakanju na varovališčih zaspati nisi mogel, saj je "izstrelek" lahko vsak trenutek prifrčal z neba ...
Za predzadnji dan smo v izogib neobičajnemu vedenju nekaterih (tujih) navez raje izbrali bolj odročne smeri in se prav fino naplezali. Obnašanje in prijaznost slovenskih plezalcev v teh stenah je bilo povsem nekaj drugega od izkušenj preteklega dne.
Ob večerih je sledilo frikanje v kratkih smereh in druženje s kolegi iz drugih odsekov. Tako, da dolg čas nam ni bilo. Kampi pa kot običajno, polni do zadnjega kotička. Pozabili nismo niti na Dinka, kar vsak večer smo si polnili želodčke z njegovimi ribjimi specijalitetami.
Vreme je bilo primerno, pravzaprav idealno za plezanje, le rekdo je kurilo na polno, vetra pa skoraj nobenega. Zadnji dan pa so nam padavine žal preprečile načrte.
Bilo je lepo, ... kmalu pridemo spet!
