Tokrat smo se podali proti primorski pogledat kako je kaj v Ospu. Sicer je bilo nekje zapisano, da so velike stene nad istoimensko vasico samo za izkušenejše. Tu bi se naj preizkušali tisti, ki imajo za sabo že veliko plezalnih izkušenj in se lahko spopadejo z zahtevnejšimi smermi. Pa vendar upamo, da se bo tudi za nas, ki smo bolj "v letih" našlo kaj primernega. Smer si je zaželel Igor, ki jo je pred leti že zlezel. Vstopni 
raztežaj je res lahek a kar naložen, zato se varujemo. Nadaljevanje nad njim se prične že kar s petico. Daljša prečnica v desno z raznimi skoki je kar dobra za ogrevanje, ki pa je nujno pred raztežajema, ki sledita.
Težavnost plezanja se z vsakim metrom stopnjuje, smer se postavi pokonci. Gladka plata, zajeda, pa navpična poka ki jo je moč zlezti samo na en način - z opornim plezanjem, tudi za izkušenejšega plezalca verjetno niso mala malica. Kmalu je jasno, kljub temu, da je to najlažja smer v tej steni, ta nikakor ni primerna za tiste s premalo izkušnjami in pomanjkanjem moči.
Mi se počasi prebijamo proti vrhu, lepi in "zabavni" detajli se vrstijo eden za drugim, ko v predzadnjem raztežaju ugotovimo, da sem ob skrbi za ravnotežje kar nekako pozabil fotografirat zanimivosti v smeri. Zrak pod podplati, ki ga je bilo ves čas obilno, niti ni toliko vznemirjal kakor iskanje oprimkov in stop na katerih plezalniki nebi zdrsnili. Nekateri detajli so kar na zaupanje, ki se mu reče: otip in trenje konic plezalnikov. Res zanimiva smer, ki ti ne dovoli počivati. Za posladek nas v izstopnem raztežaju tik pod vrhom čaka še en bonbonček, ki mi je osebno bil nekako najzahtevnejši detajl.
Na vrhu opazimo Poljsko navezo, ki leze za nami. Privoščimo si malico in nekaj počitka, potem se z združenimi močmi podamo na rob stene v iskanje sidrišča za spust po vrvi. Poljaka kar v natikačih za na plažo in brez čelad, mi pa nekoliko drugače. Ker sidrišča nismo našli začnemo s spustom na zadnjem sidrišču smeri in dobrih deset metrov nižje v navpični steni odkrijemo kar smo iskali.
Spustimo Poljaka naprej, saj sta imela samo eno 60m vrv, potem pa začnemo s tistim kar bi marsikomu naježilo dlake na koži. Spustiti se moramo še tri raztežaje, od tega enega polnega povsem po zraku. Morda koga od tečajnikov skrbi kako bo teh 60m po zraku, zato se malce pogovorimo, potem pa na delo. Vse je šola tudi spusti. Spodaj na polici pred zadnjim spustom opazujemo še drugo Poljsko navezo visoko nad nami, kako se spušča z enojno vrvjo in niha po zraku, da bi dosegla vmesna sidrišča v previsni steni. Sledi še en naš spust, potem pa v dolino in naprej proti plezališču v črnem Kalu.
Kar prekmalu je bilo vsega luštnega konec in skoraj nismo mogli verjeti, da smo jo zlezli v predpisanem času, kljub temu da smo bili štirje. Za otvoritev sezone plezanja v kopni skali smo si našli pravi bonbonček in uspešno izvedli našo otvoritev. Igor je opravil današnji "izpit" z odliko, Simon je preživel svoj najdaljši adrenalinski spust po zraku, midva s Pavlijem pa sva prav tako uživala kolikor se je dalo. To, da ta smer nikakor ni za začetnike je jasno, tisti z nekaj izkušnjami pa bodo v njej tu in tam tudi uživali.
Ostale fotke so v ZBIRKI
Igor, Simon, Pavli in Mijo / ŠAO
Lezli smo:
Osp - Medo; VI-/IV-V (5c), 110m, 3h 10min
