Tour de SAS
Za 20. februarja 2011 pokliče Igor Kalan: A gre kdo od štajercov na tekmo v Italijo. Takoj se preštejemo. Robi ne more. Janko se napravlja, da bo težko, tik pred zdajci pa potrdi svojo dobro voljo in zagnanost do tekem. Potrdilo Igorju da bova ob drugi uri zjutraj v Kranju je prava malenkost. Potrebna je polna oprema, tri pari psov že nekaj pove, sonda, lopata, oblačila v velikosti tekmovalca, neprebojna za veter itd. Tekmo je priporočil naš ta boljši Nejc Kuhar, čeprav sam še menda ni bil tam. 26. km, preko dveh nad 2700 m visokih prelazov, štirje spusti da o vzponih ne govorimo. Obljubljena je bila kapa za na glavo. V pomanjkanju tekem pri nas in hudi žeji po eni orenk tekmi pa nekaj viška v žepu, fantastična kombinacija. V Igorjevem Subaruju se združimo še z Milanom in Bonijem. Prostora je ravno še za smuči in prtljago. Dirkamo že od začetka, da ne bi zamudili štarta. Drobno 
natiskana navodila za pot na listku nam malo bolj svobodnim od začetka ne pomenijo nič, potem pa vse več, kje zaviti na levo? Smo že šli desno, pa na listku ni tako pisalo. Tema, nikjer žive duše, da bi povprašal. Sam kak Čeh že na kaki samopostrežni pumpi. Pijan štopar in smerokaz pokažeta pot nazaj proti prej levemu odcepu - 30 km. Štopar sprašuje če ga ne bomo peljali. Kam ga pa naj damo? No zdaj, ko smo zavili desno je pa ta ista cesta ta prava. V Badiji še enkrat zgrešimo potem pa mimo šparkase na plačilo štartnine. Vsi v bundah, nam je pa še v dresih vroče. Ali bomo ujeli štart. Igor ima velike tehnične težave pred štartom in ni mogoče, da bo štartal. Več kot 250 tekmovalcev razigranih se umiri, ko rečejo due minuti to start. Zbil ti bom ta nasmeh iz ustnic...že tećemo navzgor do cerkvice po smučišču. Fotografi slikajo kot za stavo. Potem pa v divjino, spust po divjini. Pazi nase, če ga takoj ne prehitiš ga rajši spustim naprej. Vse štrleče in druge ovire premagam brez dotika, ker me to ne mika. Pse gor, položen vzpon, vendar dolg. Strmina počasi narašča. To ni Peca, palca se vdira, 
uporabljaj noge in posredno pse, če primejo. Punc je veliko okoli mene, cikcak, cik, cak in še velikokrat, neenakomerno visoka špura za levo in desno se k sreči zamenja v vsakem cick caku. Še malo do sedla …. potem se šele odpre pravo sedlo veliko višje, na koncu pešak z varovalno vrvjo. Nekdo navija za Slovenijo. Hvala, hvala. Spust s sedla podoben vrhu Turskega žleba, abručanje in obrat, pazi na skale, ko se položi se spustim poleg proge po pršiču, da bi malo šparal moje noge in mogoče skedil Italjanke. Malo več pršiča na kupu me zavrti v napol salto. Snega pred očali iz za očali ….fotografa pa nikejr. Grem v špuro delat. Presenečenja v obliki skalc in drugega se z veliko pazljivostjo izogibam. Okrepčevalnica in vzpon na drugo sedlo. Višina se čuti v počasnejšem jadranju navzgor, strmina narašča. Sedlo je tu. Snamem pse in vprašam dva že pripravljena, če se bosta spustila pred mano. Data mi prednost. Že vem zakaj malo skoka in zelo zelo strm spust s skalami. Ne daj da padeš. Spusti so na tej tekmi očitno zelo turni – težji od vzponov. Zavijam in zavijam.
Pse gor in spet tečemo. Prostora je veliko. Čez nekaj časa zagledam cerkvico – o zdaj pa spust po smučišču. Kontrola pa: pojdi levo v gozd, pazi led! Vmes skoki z opozorilom, pa smreko zgreši. Zelo zahtevno, domačini prehitevajo. V cilju skoraj trava in okrepčila. Sela Ronda je bistveno lažja zaradi spustov po smučišču. Parmežano, sadje, sladice kar hočeš, suha oblačila in pašta – super okusna. Gremo gremo Igorju se mudi domov. Po njegovi zaslugi smo dobili zelo lepo tekmo, a je res tako nemogoče to speljati.
Svetovno prvenstvo Claut
Svetovno prvenstvo Claut blizu Pordenone je res blizu, še nikoli tako in mogoče ne spet kmalu. Milan pravi ob pol šestih v Kranju, 24. februarja. Prisedeva z Jankom v polni bojni opremi za turno in navijanje za naše. Navigacija nas vodi jasno, potem, ko se ji prepustimo. Claut z lepo označenim svetovnim prvenstvom, brez smučišč, samo turna. Parkiraj avto in naprej s kombijem. Se zbašemo noter vendar nas po 100 m razloži, ker samo do tja vozi. Kmalu smo na cilju. Štart je 300 višincev višje. Zamudimo štart članov za minutke.
Ujamemo štart članic. Milan in Janko gresta desno po trasi spusta in ujameta tudi naše. Jaz grem levo po trasi vzpona in ne ujamem naših. Spodbujam tekmovalke. Ta prve tečejo po kakem km še vedno veliko hitreje od mene. Japonkam pa že lahko demonstriram kako se hitro gre gor, po japonsko se vljudno smejijo, vendar ne pospešijo koraka. Le od kod mi je to znano. Super pogoji, sonce brez oblačka in vetra s pršičem ob dveh špurah. Napotim se na vrh proge na nekje 2200 m in uživam ob navijanju za razpršene tekmovalce in tekmovalke. Pršič na pršič tudi po zvoženi progi, kaj takega pri nas nismo imeli to zimo. Pa nisem bil samo enkrat na snegu. 
Super filmček o pogojih na tej tekmi si lahko pogledate na domači strani Nejca Kuharja – našega ta boljšega. Poglejte si kako živahni so ta boljši še na vrhu vzponov. Krasen dan sem preživel sanjsko. Poklepetali smo tudi z našo reprezentanco in ugotovili, da jim je do boljših uspehov priti že z izločitvijo drobnih tehničnih težavic med tekmicami. Fantje so super mladi kar se tega tiče. Z zelo dobro uvrstitvijo so naši ta boljši ugledno predstavili Slovenijo in so zaslužili vse čestitke.
Sklep z računico: Če greš na vodeno turo te to stane veliko več kot, če greš na tekmo, kjer te nadzirajo, ti dajejo okrepčila, napotke, jasno označijo traso, izmerijo čas, te nahranijo, obdarijo imajo v pripravljenosti helikopter za reševanje in še kaj. Pa še veliko bolj pestro je spoznavati nove idilične kraje za turno smuko. Italjani so veliko boljši gostitelji od Avstrijcev!
Državno prvenstvo Slovenije
Državno prevenstvo Slovenije, posamezno, je Milan z ekipo domačinov končno priredil na Jezerskem. Posamično verjetno zato ker ni našel pravega para. Najpomembnejše – tekma je bila danes 5. marca 2011. Presenetljivo dobri pogoji za brez snega. Pravzaprav tam kjer ga ni že 16 let, tam ga tudi danes ni bilo. Pa kaj. Če bi dal to skupaj bi ga pač manjkalo nekaj deset metrov. Niti ne več kot dva risa na smučki na koncu. Tekmovalcev nekaj manj. Bistveno pa kar nekaj novih, mladih. Bonija ni blo, pa je poslal ženo in sina. Dva župana sta dirkala Jezersko in Železniki. Poslancev in poslank ni blo. Pred bolnico se ogrevamo. Francu poberem palce s tal. Jezerani vse vzamejo zelo globoko. Pravi no zdaj pa vidim kam spadam. Poskušam ga pobrati, pa se sam izkoplje z vprašanjem kolk rabiš na Peco? 1,24. Franc pa: 1,12, do prve vlečnice 45.
Navodila Drejca so jasna umirjena kot jezerska proga. Tišina na trobento je nekaj posebnega tukaj, za Rada in Luka. Pok jagerske nas požene v hiter suhi start. Prvih 100 m ni problema. Potem se razporedimo, Matjaž – razpadla prednja vez – odstop, Marjan malo višje težave z vpetjem. Daj Marjan to zrihtaj in pridi zadaj ga bodrim. Ne vem, če mu ravno godi.
Franc gre počasi mimo mene in ne držim se ga prav dolgo. Špura je vse lepša, vse manj smrekovih vejic namesto snega, pršič. Kontrola na pravih mestih, vzpon, sanjska proga okoli Plešivca in nanj. Pešak dol in do spusta. Franc ga je strasiral med drevesi v ritmu, da ga ujameš. Nič predolgo, nič prekratko, fantastično pol pa cesta in divjamo proti cilju in okrepčevalnici. Super sonce in čaj in napolitanke in pomaranče in limone in prijazna gospa, ki ponudi tudi šnops. Tekmovalci še kar letijo iz goše v cilj. Sonce nas greje. Hecamo se in zelo veseli smo da smo tukaj na najlepšo nedeljo na Jezerskem (eni delajo danes v soboto in zaradi tega niso prišli) Milan me predstavlja županu, med drugim pove tudi, da imam drugače zob (ta mi v originalu manjka, in ga za tekme ne nosim – je več zraka) obleko in kravato in da sicer čisto drugače zgledam. Dodam, da imam več zobov za različne priložnosti.
Rezultati z veliko pokali, ta pravi dobijo po dva. Roberto je 3. med GRS. Tudi jaz sem bil blizu deseterici, bolj kot kdajkoli. Enkrat jih bom že polovil.
Na cilj je prišel tudi eden več kot 60 let star in eden več kot 70 let star tekmovalec. No stare mame pa ni blo. Jezerska je res ljudem prijazna. Super pogostitev (domače sladkarije se pečejo menda v vsaki hiši) na Jezerskem in veliko smeha, daril, skratka vzdušje za okusit. Toplina brez primere.
Sprašujejo ali bo tekma na Okrešlju naslednji vikend? Ne vem ali se naši pripravljajo, da jo izvedejo ali da jo ne izvedejo. Igor kliče takoj zvečer, da bi organiziral tekmo na Zelenici, če ne bo Okrešlja. Bomo videli. Jezerani se duvajo da bi naredili tekmo za Markotov memorial, če mi ne bomo.
Naj nam bo v vzpodbudo, čeprav ni tako enostavno
