Napetost je naraščala in se stopnjevala, približeval se je - in se končno približal – prvi zimski vikend za tečajnike alpinistične šole Šaleškega alpinističnega odseka.
V soboto, 8. januarja, še v trdi temi (kar sicer v zimskem času ni nič čudnega in ne pove ničesar o (ne)zgodnji uri) smo se nabrali v Šoštanju in eden za drugim odpeljali do Bukovnika, najvišje ležeče slovenske kmetije.
Iz avtomobilov smo na plan privlekli gromozanske nahrbtnike (mislim, da je bil moj razglašen za najbolj obilnega), si jih oprtali na rame in se podali do Grohata, kjer se je že trlo koroških gorskih reševalcev. Mogoče nam je njihova navzočnost vlivala dodatnega poguma in občutek varnosti, a smo vseeno upali, da ta vikend njihovega reševanja ne bomo potrebovali.
In res jih pri vajah nismo motili, saj smo uspešno in brez težav osvojili tehniko hoje z derezami in cepinom, se povzpeli na vrh Raduhe in ob povratku spoznali še sidrišča v snegu, se naučili ustavljati v primeru zdrsa ter se spuščati po cepinih.
Vreme sicer ni bilo idealno, sunki vetra so tu in tam koga prestavili za kak meter, megla nam je kradla razglede, a mi smo kljub temu z navdušenjem uživali v trenutkih, ki niso dani vsakomur. Nekoga (kdo je že to bil?) je vrh Raduhe v danih razmerah celo tako impresioniral, da ga je razglasil za najbolj romantičen kraj, kamor se bo še vrnil.
Do GRS kočice na Gohatu smo se ta dan vrnili že po temi in s povratkom razveselili našega čakajočega vodjo šole, ki nas je že pogrešal. Nas pa je razveselil anonimni dobrotnik, ki mu bomo večno hvaležni, saj nam je skuhal odlično enolončnico, ki nas je pogrela, utišala kruljenje v želodcih in nam dala še toliko moči, da smo si ogledali dva poučna filma ter se naučili nekaj orientacije.
Ko je bilo s tem izobraževanja za prvi dan konec, pa se vzdušje kar ni in ni razživelo. Če ta čuden pojav malo raziščemo, lahko sklepamo, da je bila tega kriva utrujenost, ki nas je kar vlekla na postelje, jogije, klopi…
Po (dobesedno) vroči noči, ko se je že začel delati nov dan, so se naši pogledi spet usmerjali v višave, ki so bile videti kar nekam prijaznejše kot dan poprej. V nedeljo nas je čakal nov izziv – preplezati kakšno lahko grapo in tako smo v treh skupinah preplezali tri: Detektivsko smer ter Butalsko in Mišino grapo. Prek njih smo prišli na Lanež, ki je bil ves s soncem obsijan in nam je nudil idealen prostor za reševanje orientacijskih nalog, vadbo iskanja s plazovnimi žolnami, izdelovanje prereza snežne odeje, varovanje in ustavljanje s cepinom ter za izdelavo ledeniške naveze.
Po navdušenih obrazih sodeč ni bilo nikomur nič hudega, mogoče smo le malo razočarali inštruktorje, ker si nihče od nas ni z derezami pošteno strgal hlač.
Z drugega vršaca, osvojenega v tem vikendu, smo se vrnili še bolj navdušeni in ker bi izgledalo že kičasto, nam je bilo pri analizi odsvetovano ponavljanje fraze: »Fajn je blo.« Pa četudi tega nismo triindvajsetkrat ponovili, vemo, da je bilo fajn in že (mešanih občutkov – »Kdo mi posodi spalko za bivakiranje?«) pričakujemo naslednji zimski vikend. Jupijupijajuhej!
Jerica Koren