Že nekaj časa me ''srbijo'' blazinice in postajam vedno bolj nemiren, mislim lahko samo še na plezanje, nekaj je treba ukrenit. Začnem iskati kandidate, da nekam odpotujemo, ni važno kam, samo, da gremo plezat. Isti trenutek sva že dva, saj je Tjaša (Zupančič) za akcijo še preden ji sploh dobro omenim. Tako začneva prepričevati ostale naše člane, najprej Bračko, potem še Grudnik, pa Primož in Maja, vsi malo zainteresirani ampak očitno ne dovolj, nato se kar naenkrat pojavi Rok Cojhter, super, smo vsaj trije.
Vmes je padla odločitev, da potujemo v Španijo, v eno boljših plezališč na svetu… Siurano.
Siurana je eno boljših plezališč, kamor dostikrat zahajajo najboljši plezalci sveta, ima 40 do 50 sektorjev in vsak dan več smeri, skupaj jih je že nekje proti 1000, tako, da materiala ne more zmanjkati. Naj omenim še, da se tam nahaja ena najtežjih smeri na svetu, La Rambla (original) 9a+ . Smer je opremil Alex Huber, kot prvi pa jo je leta 2003 preplezal Ramon Julian. Pred kratkim je smer tudi dobila prvi dve ponovitvi in tako potrditev ocene, to je uspelo Edu Marin in Chrisu Sharma.
Preko Ryanair-a poiščem in kar plačam poceni povratne letalske karte (Treviso - Girona - Treviso za 85 € /osebo), nato naprej potujemo z najetim avtomobilom… no, takšen je bil vsaj plan. Zalomi se že tik pred odhodom. Banka me pokliče dan pred odhodom, da so mi pozabili narediti plačilno kartico, nato pa mi še Rok sporoči, da je ugotovil, da ne premore enega veljavnega dokumenta s katerim bi lahko potoval… kriza! Oba hitro stopiva v akcijo in nekako nama le uspe, uro pred odhodom na letališče dobiva potrebne dokumente in že ''pičimo'' proti Benetkam.
Z ogromnimi nahrbtniki, šotori in plezalno opremo se vkrcamo na letalo in čez kakšno urco in pol smo že na letališču pri Gironi. Kmalu ugotovimo, da z najetim avtomobilom ne bo nič in da se bo treba znajti drugače. Z busom se odpeljemo do Barcelone in tam v zadnji sekundi ujamemo zadnjo povezavo za naprej. Ob kakšnih dveh zjutraj se znajdemo sredi Tarragone in kmalu ugotovimo, da naprej ne bo šlo, saj je ura prezgodnja. Malo se čudimo po mestu in razmišljamo kaj storiti. Varianti sta samo dve, da nekje prespimo in potujemo dalje zjutraj ali pa gremo naprej s taxijem. Malo preračunamo vse skupaj in se na koncu le odločimo za ne preveč poceni taxi (64 €), ki nas odpelje preko Reusa skozi Cornudello del Montsant do campa v vasici Siurana. Ob kakšnih štirih zjutraj postavimo šotore in se končno odpravimo spat.
Zjutraj se zbudim čisto nemiren, takoj moram raziskati stvar in si ogledati okolico, čeprav bi potreboval še par ur spanca. Kmalu sredi ljubke vasice, ki ne premore niti ene trgovinice, opazim še Roka in Tjašo, ki se ravnokar zbudita in si radovedno ogledujeta, kam smo prispeli. V campu se takoj spoznamo z lastniki in že nam pomagajo pri naslednji oviri, potrebujemo namreč vse osnovne potrebščine, kot je plin, hrana, pijača… Prijazni Antonio nas ''pobaše'' v avto in odpelje v Cornudello po potrebno, med potjo nam kot pravi vodič razkaže večino sektorjev, tako ugotovimo, da avta sploh ne potrebujemo.
Končno smo pripravljeni, da začnemo s plezarijo, zmatrani se odpravimo kar v najbližji sektor, kjer se malo nastavljamo soncu in ob čudovitem razgledu preplezamo par lažjih smeri. Kaj težjega še nismo sposobni.
Zvečer spoznamo lokalno plezalno sceno v campu in ugotavljamo, kako bomo preživljali nadalnje večere. Vsako noč se po večerji plezalci zberejo v baru, ki je v campu in nudi odlično ponudbo hrane in pijače, nato pa se ob gledanju plezalnih filmov na velikem zaslonu večer zavleče ob debati in srkanju piva in vina.
Naslednje dni se vsako jutro po zajtrku odpravimo v nov sektor in odkrivamo nove linije, saj je smeri preveč, da bi plezali iste. Po malo slabšem začetku, končno začnemo plezati kot smo želeli in začnemo med plezanjem res uživati. Plezamo večina na pogled in daljše smeri kot smo vajeni (dostikrat imamo srečo, da se naša 70 meterska vrv še malo raztegne). Tako mi tudi kmalu uspe na pogled preplezati svojo prvo smer z oceno 8a (Mar de boira oz. morje oblakov), kar je bil tudi nekakšen cilj oz. želja iz moje strani potovanja. Tjaša in Rok se še malo privajata na razdaljo med svedrovci in malo daljšimi padci, vendar sta iz dneva v dan vse boljša in pogumnejša. Tako tudi Rok kaj kmalu izboljša svoj vzpon na pogled in prepleza smer Antaviana 6c+, Tjaša pa že napeljuje smeri do ocene 6b.
Ker pa nas je Slovencev povsod dovolj, seveda tudi mi tukaj nismo sami. Zjutraj na kavi srečamo Martino Čufar (Slovenska vojska, Five Ten, Beal, Julbo) oz. ona nas, kakor pač vzameš in že se dogovorimo za skupno plezarijo. V parih dneh skupaj obiščemo razne sektorje Siurane, ter plezališče Magalef v predelu Montsant-a (zelo dobra bližnja plezališča). V tem času nam uspe nanizati kar nekaj smeri. Prva smer, ki jo z Martino preplezava je Avance cangrejo, v tej smeri bi se naj ogrela, pa sva kar malo zakuhala, saj sva mislila, da je ocena 6c, na koncu se izkaže, da je 7c, no Martina vseeno zleze na pogled, jaz za njo na flash. Tjaša in Rok se orientirata po nama (smeri so zelo slabo označene, bi rekel vsaka stota) in se prav tako zaženeta v napačno, malo težjo smer, a očitno, če si prepričan, da gre, potem pač gre in tako Rok zleze za ogrevanje na pogled 6c, Tjaša ''fleša'' za njim. Skupaj v naslednjih dneh zlezemo še nekaj smeri, sploh Martina, ki nam malo pokaže kvalitete plezanja in vzdržljivosti. Rok uspe zopet dvignit svoj nivo plezanja na pogled in prepleza Brigadistak 7a, zleze še ''neimenovano'' 6c+/7a, Pocapena 6c in mnogo drugih. Tjaša prepleza veliko smeri do ocene 6b+ in ''fleša'' eno 6c. Meni uspe z rdečo piko preplezati še Kukusklan 8a+, La ardilla roja 7c+ (2.poskus), Pota d'elefant (2.poskus, klasika), na flash zlezem še eno 7c+ v Montsantu in mnogo lažjih. Vsekakor pa vsakemu, ki obišče Siurano, priporočam še tele smeri, ki sem jih poskusil sam in zlezel na pogled. So ene lepših linij in niso kar tako klasike: Mandragora 7b+, Segueixme-la tocant 7b+, El manjapindula 7b.
Tako se naši dnevi plezanja, gledanja plezalnih filmov (neštetokrat vsakega) in nogometnih tekem (če je igrala Barcelona, se je v campu vedelo, kaj bo na programu in takrat ni bilo šans gledati karkoli drugega- kar se mene tiče super) počasi zaključujejo in ostal nam je še samo en plezalni dan. Že kar izmučeni, na tretji plezalni dan, se odločimo, da obiščemo še sektor Can Piqui Pugui za katerega so nam vsi govorili, da ga moramo obiskati. Zlezemo nekaj dobrih smeri za ogrevanje, nato pa hočem preplezati še smer Anabolica 8a, ki je prava klasika v Siurani. Z velikim apetitom sem se podal v to smer, ki mi je bila zelo všeč, vendar mi je zaradi enega zelo neugodnega giba žal ni uspelo preplezati… pa morda kdaj drugič.
Zadnje jutro v miru pospravimo šotore in opremo, v campu je še vedno tišina in bar zaprt, čeprav ni več tako zgodaj. Pač klasično za špansko sceno, ki nam je zelo ugajala - malo kasnejše vstajanje in debate pozno v noč. Zato svoje obveznosti do campa raje poravnamo že prejšnjo noč.
Domov se odpravimo spet preko avtobusnih povezav. Martina nas odpelje do Reusa, od koder se z busom odpeljemo do Barcelone, seveda na napačno avtobusno postajo (da pač ne bi bilo preveč enostavno). Zgubljeni najamemo taxi, da nas pripelje na drugo stran Barcelone do prave postaje, od tam pa spet dalje z busom do letališča Girona.
avtor reportaže: Gorazd HREN (TERRA MSG - Mammut)