Prvo sočno soboto po dolgem času smo izkoristili za prvi daljši vzpon v gorah. Bilo je krasno, naporno in vtisov polno.
Najprej povzetek za tiste, ki ste navajeni SMS-ov in mailov:
- splezali smo smer Jesih-Potočnik (VI/III, 500m) v severni steni Debele peči nad dolino Krme,
- plezali smo v dveh navezah, Martin in Rok ter Tanja in Jure,
- dan je bil lep, stena suha in skoraj brez snega,
- sestop po planinski poti v Krmo se hudičevo vleče.
Sledi daljši opis ture, ki ga je navdihnilo pisanje Tineta Miheliča, avtorja knjige Slovenske stene, v kateri smo našli opis smeri. Tisti, ki vam niso domače besede kot na primer žlambor, skrotje ali vesina, lahko ta del teksta tudi preskočite in si samo ogledate fotografije.
Ob rani peti uri smo se dobili v Arji vasi in nato nadaljevali pot na prelepo Gorenjsko v dolino Krme, nad katero se na severni strani dviga očak Triglav poleg njega pa veličastni Rž in Rjavina, na južni pa prepadne severne stene Debele peči in Draških vrhov. Od Kovinarske koče v Krmi nas je lovska pot v zložnih serpentinah pripeljala do poslednjih ostankov snežišč pod steno.
Krajne zevi na srečo skoraj ni bilo, tako da smo brez težav vstopili v spodnji, takrat še senčni, hladni in temačni del stene. Lažje plezanje po zložnem skrotju nas je pripeljalo v gruščnati zatrep iz katerega smo se povzpeli preko krajšega kamina, ki nam je ponudil prvi resnejši plezalski izziv solidne tretje stopnje. Skromne zaplate snega nas niso ovirale pri nadaljevanju vzpona, Rok je z njimi opravil kar v plezalnikih. Višje v smeri nam je pot zaprl novi, tokrat višji in tudi za odtenek težji kamin, s katerim je Martin suvereno opravil s plezanjem v razkoraku, jaz pa malo manj suvereno z uporabo zadnje plati in opornega plezanja. Skala v smeri ni ravno odlična, a si kakšne večje graje tudi ne zasluži, klini v smeri pa tudi še niso preveč zarjaveli.
Po drugem kaminu se smer postavi malo bolj pokonci in sledi žlamborom za izrazitimi stebri, ki jih krasijo macesni, ki se na izpostavljenih škrbinah upirajo silnim viharjem, ki bičajo tisočletne strmine naših očakov. Plezanje postaja bolj izpostavljeno, v strmi zajedi sta Rok in Marin odkrila, da nekatere malo večje skale niso ravno trdne. Na srečo sva bila takrat oba s Tanjo na varnih stojiščih v zavetju pred padajočimi kamni in letečim reversom, ki ga je Rok nesebično žrtvoval strmi steni. Strme plošče in previsna zajeda spodnje četrte stopnje so nas pripeljale na vršno gruščnato vesino in na sam vrh Debele peči, kjer nas je pričakal vrisk in smeh prešernih mladih planincev, ki so si za vzpon na vrh izbrali malo manj strma južna pobočja.
Na vrhu smo si privoščili malico in izdaten počitek na kot preproga mehki goski livadi, nato pa smo se odpravili po planinski poti skozi Lipanska vrata nazaj v Krmo. Strma markirana pot, po kateri premagamo dobrih tisoč metrov višinske razlike, se utrujenemu gorniku zdi neizmerno dolga, če pa nanjo neusmiljeno pripeka še popoldansko poletno sonce je spust še posebej naporen. Naslednjič bomo zagotovo poiskali lovske prehode, ki se v dolino spustijo po sicer strmem, a krajšem brezpotju.
Za konec ture smo si na Kovinarski koči privoščili še obilno malico, ričet z rebrci in kranjsko klobaso s fižolovo solato ter pivo, prijazna oskrbnica pa nas je kot zadnje stranke tega dne častila še z odličnim sirovim in jabolčnim zavitkom. Utrujenim a polnim lepih vtisov nam je tako ostala le še pot domov.
Spisal Jure Vrhovec, fotografije Tanja Ramšak In Jure Vrhovec
Severna stena Debele peči
Ena od možnosti vstopa v smerLažji svet takoj po vstopu
Primerna obutev za snegKamin
Tanja pod izstopno zajedoKateri je že tisti najvišji hrib tam zadaj?
Ekipa na vrhu Debele pečiLažje dele smo plezali kar nenavezani ;)
Žeja na sestopu je bila res huda!
