Bela lepota, bela opojnost ... ali kako in kdaj pozimi varno v gore ?
Zadnjo nedeljo v februarju smo se z alpinistično šolo odpravili na skrivnostno turo - uvod v zimsko tehniko, ki je potekal pod Lepenatko. Z nadmorsko višino in globino snega se raje ne bi hvalili... obojega je bilo samo za približne zimske razmere, toliko da smo VARNO opravili vse zastavljene naloge.
Zgodaj zjutraj smo se v pomladanskih temperaturah odpravili na pot. Najprej smo se učili delati gaz v snegu. Kljub ne visoki 
snežni odeji, se nam je (seveda samo nekaterim s krajšimi nogami) sneg na nekaterih mestih udiral čez kolena, tako da smo se do našega prvega delovišča, kjer smo pričeli s pravim delom, prijetno ogreli. Ustavili smo se nad travnikom pod majhno cerkvico, pod katero je bilo lepo pobeljeno pobočje, skrito pred zoprnim jugozahodnim vetrom in ravno pravšnje za opravljanje naših akrobacij. Oblekli smo topla in nepremočljiva oblačila in najprej poslušali Alenova navodila in razlago posameznih manevrov. Razdelili smo se
na tri delavnice, za preostali dve pa sta skrbela Sergej in Mijo.
Učili smo se izdelovati različna varovališča v snegu, kot tudi varovati vodečega in drugega v navezi. Učili smo se spuščati po vrvi v snegu s potegom cepinov za sabo. Spoznavali smo se z različnimi metodami ugotavljanja plazovitosti terena, delali smo ocene - snežne prereze po Norveški metodi. Vsem pa je bilo zagotovo najbolj zanimivo ustavljanje s cepinom. Ker smo bili na varnem pobočju in na ravno pravšnji naklonini, da smo lahko pri padcu razvili nekaj hitrosti, smo poskušali vse mogoče… tudi padec na trebuh z glavo navzgor ter padec na hrbet z glavo navzdol.
Med vajami je nekaj pred enajsto uro Alenu zazvonil telefon (GRS klic) in je takoj odhitel s plezalno opremo proti dolini na reševalno akcijo pod Malo Raduho. Ta dan sta, kot smo kasneje izvedeli, žal ugasnili dve mladi življenji. In to prav zaradi plazov, ki so letos zelo pogosti.
Nas je od tedaj naprej krotil Mijo. Ker nas je bilo preveč za enega, poleg tega smo imeli tri ločena delovišča, je aktiviral še pripravnika Mateja in Matijo na preostali dve točki. Mi smo pridno delali naprej, verjetno ne zavedajoč se popolnoma kaj je pravzaprav pomenil tisti klic. To smo izvedeli šele kasneje proti večeru.
Ko smo vsi opravili vaje na prvih treh deloviščih, smo dobili nekaj časa za malico, nato pa je sledilo pospravljanje opreme in selitev na nov teren.
Da bi bil uvodni del v zimsko tehniko zaključen, je bilo potrebno tudi praktično obdelati postopke, ki sledijo po tem, ko se plaz že sproži in je potrebno iskati ter reševati. Se pravi, vse od postavljanja opazovalcev, optičnega pregleda plazišča, označevanja, sondiranja grobega in finega, iskanja s plazovno žolno, pa do postopkov odkopavanja zasutih. Spoznali smo se z nekaterimi elektromagnetnimi zakonitostmi razširjanja radijskih valov, katere imajo direktni vpliv na način uporabe plazovnih žoln. Za praktične vaje smo pripravili/pomendrali teren na dveh ločenih deloviščih in se razdelili na dve skupini. Najprej smo se preizkusili z iskanjem enega samega zasutega, v dvojicah. Kasneje smo si skupno pogledali tudi problematiko iskanja v primerih, ko je zasutih več oseb na manjši površini, v našem primeru, treh zasutih. Obdelali smo tudi gibanje in obnašanje v primeru sproženja ponovnega plazu.
S cepini, derezami, lavinskim trojčkom ter snežnimi prerezi se bomo še srečevali in jih še podrobneje spoznali, saj so ključnega pomena pri obiskovanju gora pozimi. In glede na to kakšna je letošnja zima in njen zahrbtni sneg, nam da še kako misliti, da moramo biti dobro podkovani v znanju in predvsem spoštovati naravo ter njeno skrito moč.
Malce premočeni, nekateri malce prezebli, a obogateni z nekaterimi novimi izkušnjami, smo se po uspešno opravljenih nedeljskih vajah proti koncu popoldneva odpravili v dolino na zasluženo pico.
Fotografije so na ogled v albumu LINK
črke je na papir postavila Anja Lampret
fotografie pa Mijo
