V torek je spet zategnilo na minus osem stopinj Celzija. Ravno prav, saj se odpravljamo v Logarsko dolino.
Ta dan je bil v planu slap "pod tunelom" WI4, 85º/50º-70º, 110m (prva plezala Jani Kovač in Dani Tič, 18.2.1981), slike 1-64. Prvi raztežaj 
je bil pokončen, posladek pa se skriva v drugem raztežaju. Voskasta veča, ki jo od strani obdaja ledena zavesa. Bila je preluknjana od lednih vijakov kot sir, a smo našli mesto za dva vijaka. Nadaljevanje je bilo zložnejše in ne tako izpostavljeno.
Sredi drugega raztežaja sta me Pavli in Sergej poizkušala nahecati, da nismo v pravem slapu. Da sledijo še trije raztežaji in ena še težja sveča, pa da nam bo hrane zmanjkalo itd. 
Lahko sta si me privoščila, saj sem bil prvič v tem slapu in jima verjel na besedo. A se ni bilo za sekirati, kljub naklonini sem tu užival in mi je bilo vseeno če bi bilo v nadaljevanju še kaj težjega za splezat. Nekaj metrov višje me oba nasmejana opazujeta kaj bom rekel, ko ugledam tunel. Ja ja, prav zabavno jima je bilo ... Nekje v starejšem vodničku (hvala Franci S.) sem prebral, da za ta slap potrebujeta dva plezalca tri ure. Mi smo številke malce obrnili na glavo in ga trije zlezli vklučno z zamudnim fotografiranjem, v uri in petdeset minut.
Po sestopu opreme nismo povsem pospravili. Odpeljemo se po dolini navzdol, morda najdemo še kaj kar bi lahko obdelali do teme. Kaskada ob cesti se je kar sama ponujala. WI3, 75º/40º-60º, 60m (prvi plezal Dušan Golubič 1991) je bila kljub mestoma komaj centimeter/dva debelem ledu, ki se je v zraku bohotil pol metra nad deročo vodo, prava igračka v primerjavi s prejšnjim slapom. Dva krajša raztežaja sta bila v pol ure mimo kot bi pihnil. Ker se je pričelo mračiti, ni bilo druge možnosti, kot na analizo. Kam, to sploh ni bilo vprašanje. Slastna pica velikanka v "četari" je kar vabila.
Za nami je bil lep plezalsko obarvan dan.
Fotografije so na ogled v albumu LINK
