Ponedeljek proti večeru je, zunaj se že mrači ko na velikem parkirišču pretovarjamo opremo iz avta v avto. Toplo je samo še pod pokrovi motorjev jeklenih konjičkov, naše roke, prsti pa so zaradi mrazu okorni da je kaj. Verjetno si je kdo od mimoidočih mislil, tile so pa prišli iz hude odprave. Torb, nahrbtnikov in krame imamo res za malo ekspedicijo. Ampak nismo prišli, temveč se šele odpravljamo in to na nočni "dvoatlon".
Tako nekako je današnjo dogodivščino poimenoval Sergej, ki si je vse skupaj tudi zamislil. Dvoatlon bo očitno naša nova disciplina, saj se je dobro prijela. Najprej zlezeš en slap (v temi), nato odpelješ še turno smuko, prav tako v temi. če si doma ob polnoči, si zmagal. Kdor pride domov do jutranega svita dobi tolažilno nagrado (od punce ali žene ..), ostalim pa poteče čas in niso več v konkurenci.
Matija ni imel nič proti, sam pa se tudi nisem pritoževal nad zanimivo ponudbo za nočno akcijo. Po dolgi in hladni dolini se odpeljemo do izhodišča za slap, kjer se otovorimo z ledno opremo. Tokrat bomo lezli slap "Avtobusna postaja" v Velunjskem grabnu (WI3, 85º/40º..70º, ~60 m), prvi splezal Sergej Jamnikar in Pavel Svatina (ter takrat še tečajnici Klavdija in Tanja) 9. januarja 2009. Sam dostop je poln presenečenj - beri "min", no ko si na vstopu pa ne moreš zgrešit, saj edina pot vodi po ledu strmo navzgor. Oba raztežaja sta kratka in dinamična. V slabih štiridesetih minutah smo kljub trdi temi bili že vsi trije na vrhu.
Odpeljemo se nazaj v civilizacijo in obrnemo proti Slemenu nad Zavodnjami. Uro in pol kasneje so smuči na nogah, debele rokavice pa kar prosijo, da jih daš gor.
Brrrr.. kako mrzlo je nocoj! Sergeja je očitno malce zeblo, saj je držal tak tempo, da sva ga z Matijo komaj dohajala. V eni uri prisopihamo na vrh kot parne lokomotive, skodelica vročega čaja in že obrnemo nazaj proti dolini. Še rezervno lučko na nogo, da se bo videlo pred smučmi, pa gremo. A tokrat ni šlo nikamor. Snega je sicer dovolj, v debeli plasti pršiča pa so se smuči pogrezale kot Titanik. Vendar ne za dolgo. Na shojeni in poledeneli poti v gozdu je potegnilo kot bi vključil dve turbini.
V dobri uri smo ponovno na izhodišču, kazalci na urah pa kažejo 23:00. Naš dvoatlon je kljub mrazu uspel, tudi baterije v lučkah so nakako preživele vse skupaj. Mi pa gremo sedajle napolnit svoje baterije v "Mladost", saj je to verjetno še edina okrepčevalnica odprta okoli pol noči.
Bilo je konkretno hladno, na kar so opozarjali pozebli prsti, bilo pa je tudi eno zares prijetno doživetje za vse tri ponočnjake.
Sergej, Matija in Mijo
Vse fotografije so na ogled v albumu LINK
