Temperature v dolini so bile zadnje dni kar taprave za naše slapove, le vode - posledično ledu letos ni prav veliko. V goste je prihajal naš primorec Aleš, ki se mu je kljub toplotnim razvadam na obali 
zahotelo mrazu in ledu. Zato smo se v četrtek ponovno odpravili proti Logarski dolini z željo, da zlezemo enega od Ivovcev, pa morda še kaj.
Ta dan smo imeli vsi Švicarske ure, saj je sprva teklo vse do minute natančno. Natovorimo opremo in pot pod noge do slapu v upanju, da ne bo prevelika gneča. In res, bili smo sami, se pravi nič čakanja ne bo. S prvim raztežajem opravimo na hitro. Drug raztežaj pa je že spodaj dajal čudne vtise. Levo lepo zalito vendar precej razmočeno, desno pa same orgljice. A ključno mesto, ki je nekje zgoraj pod vrhom se iz bazena pod drugim raztežajem ne vidi prav dobro.
Začne Aleš, tu in tam ko dol letijo kosi ledu, godrnja. Hm, tole zna biti zabavno ...
Do ključnega mesta zlezeta tudi Sergej in Pavli in potem se dolgo časa nekaj tam dogaja. Matija, ki je prvič v tem slapu verjetno ni vedel kaj to pomeni, morda celo bolje da ne. Med tem mimo naju grmijo v globel vse večji ledeni projektili. Led je gor definitivno slab, pa še 
premalo ga je. Zlezem po tankih orgljicah do ključnega mesta, a tam se šele začne veselica. Naprej prečnica z luknjo in nato navpični prehod z ledom povsem v zraku, pod njim pa veselo bruha voda. Nad tem malce adrenalinskim prehodom pa ključni navpični skok, sicer čisto kratek a skoraj brez ledu. Poizkusim naprej v skali, vendar cepinov ni kam zataknit. Nobenih robov in razpok, sama lepo zaobljena kamnina, kar je že pred tem ugotovil Sergej, ko je poizkušal zabiti klin. Ni bilo druge kot dvig na roki, napol v centimeterskem ledu, napol v skali, v upanju da cepina na trenje ne bosta zdrsnila. In ko si čez si rešen.. Ampak, če bi to ponovno lezel v takih razmerah, bi si malo bolj ogledal stekleno zaveso ki se je bohotila na desni in jo kljub njeni krhkosti raje tam ubral gor. Bi verjetno bilo manj dela kot s to namočeno drytooling drsalnico.
Kot zadnji prileze na vrh še Matija, ki pa je bil bolj tiho. Glede na rdeče ličnice ga sigurno ni zeblo, oziroma je imel kaj početi na ključnem mestu. Malce smo ga pohecali, če bo prodal cepina in plezalne dereze, pa se mu očitno ni toliko zagabilo.
Kot se spomnim je že lani bilo na tem mestu malce drugače, a tako zabavno kot letos pa le ni bilo. Ne zaradi naklonine, ampak zaradi ledu ki ga ni, oziroma je slabo uporaben. Kakor koli, drugačne razmere, nove izkušnje in še ena opravljena naloga. Pred nami je bil še snežni sestop v dolino, potem pa vožnja do zaslužene pice velikanke.
Fotografije so na ogled v albumu LINK
