V petek zvečer se z Rokom dobiva na čaju, da narediva plane za čez vikend. Rok je prikrajšan za turne smuči (žal si jih je zlomil na prvi turi), zato se odloči dan preživeti na smučišču na Peci. Meni pa urejena smučišča ne vzbujajo več skomin in premišljujem, da bi šel turno na Peco. Zazvoni telefon, na telefonu pa Mijo. Povabi me na turno smuko na Koralpe. Organizirana je s strani turnosmučarskih vodnikov Milana, Jožeta ter Vlada. Sprva odklonim. Ker pa je v družbi veliko prijetneje in glede na to, da jo organizirajo vodniki, opustim idejo o samotnem jezdecu in jih obvestim, da se jim z veseljem pridružim. Na srečo je v avtomobilu še nekaj prostora.
Na dogovorjeno mesto se komaj pripeljem, že ugledam konvoj treh vozil. Glede na razmere, ki botrujejo cestam ta dan, sem jih pričakoval kasneje. Pretovorimo mojo opremo in se odpravimo na pot. Ko prestopimo mejo z Avstrijo kar ne moremo skriti presenečenja glede zgledno urejenih cest, kot da nebi snežilo. Med potjo do izhodišča na nadmorski višini 1570 m na kratko izvem potek ture. Začela naj bi se na spodnji postaji manjše žičnice, potekala mimo vasice Feriendrof Koralpe in po skrajnem severnem grebenu proti vrhu Grosser Speikkogel na nadmorsko višino 2141 m. Spust pa naj bi potekal po zahodnem delu smučišča vse do izhodišča.
Tudi med vožnjo po gozdni cesti, nam le-ta ne dovoljuje dvomov o uspešnosti dosega izhodišča vendar nudi vse lepote zimske idile. Po prihodu na parkirišče se opremimo in pot pod noge oz. pod smuči. Na začetku je pot glede na vzpone in spuste kar razgibana. Tisti med nami, ki še niso namontirali kož, so bistveno hitrejši. Pa tudi tempo ki ga narekuje vodeči, je za nas prehiter. 
V vasici Feriendorf Koralpe, kjer se začnemo vzpenjati po grebenu, še ostali namestijo kože, vodstvo pa prevzame Milan. V gosjem redu začnemo grizti strmino. Prvi del vzpona poteka dokaj dobro. Nekaj težavic povzročajo samo obrati, vendar po navodilih vodnikov tudi ti niso več problem. Bolj ko se približujemo oddajniku, bolj se začno razmere z vsakim metrom slabšati. Najprej megla, nato še močan veter - rep orkana Daisy, ki "ordinira" nekaj sto km severneje. V vršnem delu gore pod oddajnikom doseže kombinacija teh dveh prave sibirske razmere. Gledati je skoraj nemogoče kajti sneg, ki ga veter nosi povsem horizontalno po zraku, kot tisočere ledene iglice bičajo obraz. Te razmere kar popestrijo našo turo in nas opomnijo o muhavosti vremena v gorah, saj se lahko še tako lahek izlet spremeni v pravi boj za preživetje. Zato je zelo pomembna pravilna priprava na turo. Za le-to pa je bistveno znanje in izkušnje, ki jih pridobiš tudi s pravilno načrtovanimi turami. Danes, s strani usposobljenih in preudarnih vodnikov. Zatečemo se v skriti kot - zavetje RTV oddajnika. Tu, "na toplem" se razvežejo jeziki (prej se itak nismo slišali, pa tudi videli bolj slabo). Vrečke z dobrotami na plano, zadiši tudi po vročem čaju ...
Tik pod RTV oddajnikom nas hoče odpihniti ..
Okrepčani in napolnjeni z novo energijo se odpravimo naprej proti našemu cilju - radarski postaji na vrhu Koralp. Gosta megla nam porodi nekaj dvomov glede poti, vendar vodniki izberejo pravo smer. Začinjena je z majhnimi zameti, ki jih je zaradi bele zavese - goste megle (lahko bi jo rezal), stežka opaziti. Tudi to premagamo in vsi varno dosežemo cilj. Zaradi neugodnih razmer spremenimo potek ture tako
, da bo spust potekal po smučišču in delno po isti trasi po kateri smo prišli. Nič lažjega kot to. Izkaže pa se, da smučišče še ni urejeno in kar nekaj višinskih metrov se moramo spustiti po celem, nekje tudi do nekaj več kot 20 cm globokem snegu, prekinjajočim s poledenelo tanko podlago. Tistim, ki nismo vajeni vožnje po celcu v strmini, z vidljivostjo par metrov, to povzroči kar nekaj težav. Kmalu se iz megle izlušči postaja obratujoče sedežnice, kar nam daje znak, da je od tu naprej proga urejena. In res. Prava uživancija. Kar pa ne velja za nadaljevanje saj poteka zopet gor, pa dol, pa gor in spet dol.
Po nekaj urah smo končno na varnem pred ledenim vetrom in neznosnimi razmerami, kot so bile ta dan na vrhu. Naložimo opremo v jeklene konjičke in se dogovorimo še za postanek v Dravogradu, kjer sledi analiza ture ter zaslužen vroč čaj.
Še nekaj statistike:
- izhodišče na okoli 1570 m
- najvišja GPS točka dobrih 2100 m (radarska postaja)
- dolžina opravljene poti 14,5 km
- nadelani višici (skupno) 900 m
- porabljen čas za pristop 3h 30min
- porabljen čas za spust 2h
- na vrhu okoli -8 st.C in sunki vetra do 120km/h
Album fotografij (kjer je bilo možno slikat) LINK
Martin Mrakič
