CRETA DI PRICOT 2209 m - Ko (ne)zahtevnost smeri dobi novo težo ...

Nedelja zjutraj je, avtobus brni in se pozibava v ovinkih, dobrih trideset potnikov pa kljub temu poizkuša še malce zadremati. Na zadnjih sedežih nimamo te sreče, zadek modrega lepotca se ziblje kot barka na razburkanih valovih. Dan se počasi prebuja, ceste pa ni in ni konca. Tokrat grem s prijatelji proti Karnijskim Alpam. Ne kot vodnik, bolj kot udeleženec, a kljub temu v Sergejevi rdeči lepotici tovorim vse potrebno za reševanje v steni. Pač ne moreš iz svoje kože, si rečem doma in poizkušam odmisliti napore ki me čakajo zaradi "dodatnega" tovora. Tudi tehtanje opreme prejšnji dan ne prinese bistvene razbremenitve za moj polomljeni križ. Pa bo že nekako, raje tako s stisnjenimi zobmi, kot pa da ni kaj vzeti v roke, če bi bila nuja.

Zemljevid področja, vir: Vid Pogačnik / SummitPost.org

Pohodna skupina nas zapusti na visokogorskem prelazu in se odpravi proti sosednjemu dvatisočaku Gartnerkofl, mi težaki pa se spustimo še sto višincev dol v Italijo in tam izstopimo. Po desetih minutah hoje smo na planini, skoraj pod ostenjem razgibanih vrhov Roßkofla. Razmere so odlične, vetra skoraj ni, na nebu kurijo kot tapravi kurjači sredi zime, mi pa hlastamo sendviče, iščemo senco in ogledujemo pokončne stene ki se bohotijo nad nami. Več kot osemsto višincev bomo morali premagati, če bomo želeli doseči vrhove. Ura neusmiljeno teče, zato gremo naprej. Streljaj naprej se težka skupina ponovno deli. Redko kdaj se zgodi, da nas je toliko - kar osem vodnikov v tako mali skupini za plezalne smeri nižje zahtevnosti, zato nova delitev za varnost ne bo boleča. Večina s petimi vodniki bo šla na ferato proti glavnemu vrhu, med udeleženci pa z Milanom izbereva dva najbolj izkušena in zagreta za v lahko alpinistično smer. Razdeliva še zadnjo "municijo" - UKV radijski postaji in že se vzpenjamo vsak v svojo smer. Mi štirje odhajamo naravnost proti stenam in kaj kmalu tudi dosežemo markiran vstop v plezalno smer, ki vodi na vrh Creta di Pricot, 2209 m. Smer "Fausto Schiavi" je od vstopa do vrha visoka okoli 450 višinskih metrov in je ocenjena s težavnostjo II-III. Se pravi skoraj pohodno, kar bi za nas plezalce naj bilo mala malica.

Skala je sicer povsem zglajena in zaobljena kot da je miljone let čezenj tekla deroča reka. Sami radiatorji vse naokoli, a začetek ni preveč zahteven. Vsi štirje uživamo v lahkotnem in pazljivem poplezavanju, vendar ne za dolgo. V manjši grapi se sredi smeri nad nami bohoti majhen, komaj kakih dvajset metrov visok jezik bele snežne opojnosti.

In to prav tam kjer kjer naklonina sten dobi na teži. Po desni v plezalni smeri ne bo šlo, saj je stena nad snežiščem okoli 80 stopinj in zelo gladka. Do vrha se prebijamo po zdrobljeni strmini levo ob robu snežišča. A na vrhu presenečenje, sneg je v krajni poči hudo spodjeden in prevrtan globoko pod nami. Na najdebelejšem mestu čez prst namerimo debelino slabih šest metrov.

Tu not, pod tole umazanobelo in težko streho nebi bilo dobro pasti, saj te verjetno nebi dobili več ven. Otovorjeni a tiho kot miške, skoraj po prstih, na trenje prečimo nad pretečimi rovi, po zglajenih kamnitih toboganih do desnega izteka manjšega grebena, ki se skoraj zajeda v strm "požiralnik" pod njim.

Na naravno umetnino - snežno streho, ki nekaj metrov v dolžino stoji sama v zraku, ne upa nihče, to bi bilo samomorilsko. Tu, čez tale greben bo potrebno zlezti, druge ni. A tudi greben je ves zaobljen in z enim samim grifom nekje v višini rame. Tudi metulja ni kam zataknit, pok enostavno ni. Tam kjer bi človek lahko stopil na trenje, potekajo rebra radijatorja poševno navzdol in temu ustrezno zdrsne gojzar z neprimerno gumo, kot da je namazan z oljem. Po nekaj poizkusih, težak nahrbtnik in dvokilski fotoaparat le dam dol, potem pa naskok v upanju, da ne končam v globokem požiralniku pod nogami. A je tole dvojka, oziroma trojka?? Kot da ne znam več plezat ... Tile mejaši (plezamo v neposredni bližini meje I/A) ne samo da markirajo alpinistično smer z nekimi nam čudnimi rjavimi trakovi s piko na sredi, ampak imajo tudi nenavaden način ocenjevanja smeri. No ja, verjetno niso toliko krivi, kot je krivo "nedolžno" majhno, a nevarno snežišče v ključnem prehodu.

Ko smo vsi štirje čez zaobljen grebenski skok spet v pravi smeri, si oddahnemo, a pred nami je še večina smeri - slabih 400 metrov plezanja. Izmenjujoč si sledijo več meterske poči, pa plošče in kopica skalnih skokov. Vmes povezovalne poličke okrašene z debelim drobirjem. Tu in tam od zgoraj pridrvi mimo kakšen polkilogramski projektil. V strmejših počeh zagozdeni večji bloki skal kar čakajo, da jih sprožiš nase, ko lezeš čeznje. A to majavost petdeset kilogramskih skalc poizkusiš samo enkrat. Kasneje raje previdno tipaš - skoraj božaš skalo in se vlečeš navzgor s prefinjenim občutkom obremenjevanja napol zagozdenih lepotic. Zahtevnost kljub občasno veliki izpostavljenosti le redko preseže trojko. Smer je razen nekaj navpičnic, speljana delno diagonalno. Ker pa plezamo le nekaj metrov narazen, se trudimo stopati in prijemati kar se da nežno. Kljub temu, od udarcev občasno padajočega kamenja, kdaj pa kdaj krepko zasmrdi po kremenu ...

V zaključnem delu postane smer skoraj pohodna, a nekaj metrov pred izpostavljenim preduhom - ozkimi vrati med glavnim vrhom na levi in izrazitim kamnitim stražarjem na desni, še zadnji nekaj meterski strmi skok na izpostavljen in ozek povezovalni grebenček.
Pred tem pa v levi prekrasen pogled na od strele navpično preklano vršnjo skalo v dolžini kar nekaj metrov. Planina pod nami je vse manjša, pravzaprav niti ni bilo časa gledati navzdol. Širše poličke smo izkoristili za pijačo in kakšno fotko, ki je v plezalnem delu stene ni bilo moč narediti. Dinamika gibanja se je poznala tudi na končnem času: 450 metersko lahko smer smo zlezli v za nas rekordnem času. Od predpisanih dveh ur in pol smo porabili samo eno slabo uro in pol. Res da je smer v vodničkih označena kot psihično in fizično zahtevna, vendar nam plezanje ni bilo posebno težko, z izjemo zabavnega prehoda izven smeri, v uvodnem delu stene. A katera koli napaka bi kljub zelo nizki oceni lahko bila hudo usodna, pravzaprav pogubna. Stena je od planine navzgor konkretno pokončna in le malo je zares varnih poličk. Na večini mest ti dela veselje izpostavljenost ali drobir na edinih stopah ki so na voljo v mestoma zglajeni skali. Nismo hiteli namenoma, kratkemu času vzpona je botrovala tudi predpriprava, nekaj pa verjetno izkušnje vseh štirih, iz predhodnih plezalnih tur.

Na 2209 m visokem vrhu Creta di Pricot si zadovoljni sežemo v roke, ter pomahamo ferata skupini, ki je nekaj prej prilezla na sosednji Rosskofel (2240 m). Do tja nas loči še 70 v.m. spusta in vzpona, oziroma krajši sprehod, nato pa malica in skupinska foto seansa. Po obedu nadaljujemo spust v smeri SZ do grebena, kjer se ponovno ločimo. Z Milanom sem odpraviva čez nerodno in tečno melišče primerno za "King-Konge", pa čez veliko snežišče proti severni steni enega izmed vrhov. Iskat greva vstop v ekstremno zavarovano pot najvišje možne - "E" težavnosti (previsne navpičnice). Že po prvih dvajsetih minutah naletiva na oznake v steni visoko nad nama. Ko se po strmem melišču prebijeva do pokončne stene, oba tuhtava kaj je sedaj to.

Rdeče puščice, narisane s sprejem od začetka stene in po njej navzgor navpično proti tahudemu, nekaj metrov ven štrlečemu previsu v vrhu gore. Ni mi dalo miru, raztovorim vso opremo in zlezem meter, morda dva, gor v steno, kjer nad poličko čaka novo presenečenje. Dober meter širok, po strani nakracan napis "NO Verschneidung, 3-6b". Pogledam navpično nad mano, za puščicami. Pa saj to ne more biti res! Na prvih nekaj metrih navpičnice je v steni mali "U" iz tanke CBR palice, dobrih petnajst metrov naprej naslednji in tako dalje. Bolj ko gledam, manj mi je jasno kaj ga drži not, saj ni videt lepila. Tik ob svojem boku najdem enega rdeče pobarvanega, aha tole bi naj bilo startno sidrišče ... !?

Nič, greva naprej ob previsni steni, a že takoj za vogalom najdeva naslednjo, po enakem kopitu navrtano VI+ smer. Le da je tu nekaj metrov nad nama skala kar prevrtana v stilu Abalakova, skozenj pa pretaknjena pomožna vrvica. Godrnjam, a Milan me bodri "... v jeseni lahko zraven povabiš tvoje kolege iz odseka, zanimivih smeri je kar nekaj tudi za tiste sposobnejše". Hm hm, to že, samo kdo se upa varovat na tole čudo!? ... jaz že ne. Naredim korak naprej in se skoraj spotaknem ob enega izmed teh "klinov".
Ležal je revček izpuljen na strmih tleh pod previsno steno. Sva najprej oba mislila, da narobe vidiva. Pa saj to ne more biti res! Fiksno varovalo/sidro iz večraztežajne (400 m) navpično previsne smeri z oceno VI+ in VII- je 4-5 cm širok "U", s komaj kakšnih 8cm dolgima krakoma. In če ga gleda okoli 3cm iz stene, ali pomeni to, da ga je not samo 5cm!? A to še ni vse, nikjer ni sledu lepila. Se pravi: zavrtajo, zabijejo, potem pa en "očenaš" preden gre prvi poizkusni zajček obesit svoja ja... na sidro, ki po možnosti izskoči iz stene že ko kihneš.
Kako to varovanje izgleda v gornjem, hudo previsnem, tudi izjemno velikem kosu plataste stene, raje ne razmišljam. Greva raje naprej, kajti tole ni za normalne, ali pa midva nisva čisto pri tapravi.

Končno najdeva tudi tisto kar sva iskala, a o tem drugič. Tokratna enodnevna tura v Karnijske Alpe je bilo nadvse lepa. Vreme smo imeli skoraj idealno, pohodniki so obdelali dva dvatisočaka, obe težki skupini pa sta tudi izpolnili svoje plezalne načrte. Nihče se ni izgubil ali poškodoval, pa še prav lepo smo se imeli.
Težaki smo na 9.3km dolgi turi nadelali okoli 1100 višincev, od tega je naša lahka alpinistična četvorica obdelala 450 m plezalno smer II-III težavnosti, ki je na kakšnem mestu bila tudi kaj drugega kot le to. Prvič smo videli alpinistične smeri markirane vse do vrha, ugotovili na kaj se mi nebi varovali in še kaj bi se našlo. Novi kilometri, nove izkušnje in ideje za nove ture, če povzamem Milana: kljub nizki oceni smer "Fausto Schiavi" ni nedolžna, a vsak alpinistični tečajnik mora biti to sposoben preplezati, seveda po pameti ...