Včasih ti življenjska naključja namenijo limone, kdaj drugič pa te pripeljejo pod jugovzhodno steno Planjave.
Četrtkov večer, zleknjeno na kavču absorbiram z ekrana sleherni detajl športnega dogodka leta tam dol nekje. Plezalke so na letnem remontu. Pa zazvoni nebodigatreba, kolega pravi, brž na 'ferajn', mojstri tržiški so že "uštimali". Hja, bodi tako, pridem.
Naveza treh ždimo pod steno in premlevamo, ali bi morebiti prvotno izbiro zastavljene smeri Humar – Škarja menjali s sosednjo Sobotno. Slava obema kamniškima legendama, a odločitev pade, Sobotna bo; tako, ko je ravno sobota. Jutranjo nizko oblačnost prežene še vedno močno sonce druge polovice avgusta. Pred nami v smeri tiči abonirana ena naveza, tako da umirjeno pripravimo potrebno "mašinerijo" in počasi zlezemo čez vstopni kamin. Prvi raztežaj nudi lepe plošče z nekoliko, a ne problematično mokrimi 'šalcami', posejanimi na ravno pravih mestih, da je res užitek poplezati (V+). Po strokovnem mnenju izkušenejših kolegic gre za najlepši raztežaj. Ne preostane mi druga, kot da nekoliko »poblefiram« poznavalca in prikimam temu zaključku. Sledi križarjenje preko sistema nezahtevnih šodrastih polic, entuziazem obeh nekoliko uplahne, sam, še precej mlečnozob v svetu alpinizma pa izredno uživam. Saj, otroka je potrebno le vreči v vodo in bo veselo čofotal.
S pridobljeno višino pa čedalje bolj privzdigujemo obrvi. Ne tare nas toliko orientacijska zagonetka, klinov ne manjka in sidrišča so »pr’štimana«, le opis se nikakor ne sklada z dejanskim stanjem na terenu. Tine? Smer nas tako privede v srednje veliko lopo s katere je izvrsten pogled na spodaj vijugajočo lovsko pot skozi Repov kot. Vzamemo si trenutek za premislek pred nadaljevanjem; (p)opoldanske meglice zakrijejo zastor na nebu, prihranjena nam je pripeka, veter pa v intervalih odkriva obzorje, da lahko pogledujemo proti mravljicam na sosednjih Zeleniških špicah in hkrati štejemo promet spodaj. Obiska ne manjka, našpičenih ušes ujamemo skupino domačih glasov, ki nas kasneje zaman čaka spodaj v koči. Hej, naslednjič, se pripeti.
Smer iz lope zavije levo navzgor, v kar se izkaže za najtežji raztežaj. Kratek jutranji posvet naslednjega dne potrdi sume, smo pravzaprav že v sosednji, nekoliko težji in novejši smeri, Sonček, ki nekaj odsekov nižje križa našo Sobotno. Raztežaj pred nami je ključen del smeri (VI+), čaka nas zahtevno in pestro plezanje, dihalne vaje vštete. Mojstrici pred mano ponovno prideta na svoj račun in ga suvereno oddelata prosto, sam pozvonim na detajlu pripadajoči viseči prusik. Nasvidenje v naslednji vojni.
Do vrha odštejemo še nekaj finih raztežajev, med katere se nenadejano prikrade dodatna prečka, pač tako, da ni dolgčas in po dobrih petih urah sušenja grl prijadramo do izstopa; roka, da roko.
Visceralno uplahnjenim, se mehke zelene travne vesine nad Srebrnim sedlom zdijo idealen prostor za krajši piknik. Na meniju še ne najkrajši sestop, ki mu ne gre kaj očitati. Repov kot z vsemi svojimi naravnimi danostmi več kot kompenzira vso hojo, med drugim z osvežilnim postankom ob tolmunih.
Se razume, runda v dolini je pisana na moje ime, a imamo v svojih vrstah slavljenko, tako da le ta, hočeš nočeš, pade na njena pleča. Nazdravimo njej in izvrstnemu dnevu, nakar prešerne volje odvijugamo čez črnivške serpentine proti domačim logom še privezat dušo. Več takšnih sobot(nih)!
Plezali: Tanja, Anja, Andrej
Planjava, jugovzhodna stena: Sobotna smer V+/IV+, 210m, 5,30h
