Želja, da sobotno dopoldne, ki je bilo obljubljeno še brez dežja preživimo nekje v steni, se je uresničila. Sprva dva, kasneje trije v navezi smo jo sopihali proti Krofički. Če hodiš s fanti v hribe, premikaš časovne meje dostopov, saj smo v slabi uri že stali pod steno.
Za plezanje smo izbrali Brankino smer. Kot najstarejša v navezi sem si dovolila v prve vrste poslati Bistija, s pretvezo, da zadnja dva neseva nahrbtnike, ki so potrebni za prenašanje sicer nepotrebnih cepinov, ki so bili namenjeni za sestop. A kdo bi vedel, da je v zadnjih štirinajstih dneh snega že toliko pobralo, da so bili le za kondicijsko turo. Bisti se je z vlogo prvega v navezi strinjal in smo šli.
Prva dva raztežaja sta skupna s smerjo Zvitorepson, tretji raztežaj je bolj pohodni, potem se pa začne…..plezanje, sopihanje, jamranje, tresenje…. Smer je kar konkretna, najtežji raztežaj je zajeda polmesečeve oblike, ki ti ne pusti, da bi se spočil, če jo hočeš zlesti, moraš samo jamrati in pihati. To je uspelo Bistiju. Pred njo in za njo sta tudi dva konkretna cuga plezarije. Smer je navrtana, skala večinoma dobra, seveda ne gre brez krušljivih prehodov, smo ja v slovenskih hribih.
Na sestopu sta bila še prejšnji teden dva krajša absaila, katere je sedaj Samo Supin uredil, enega s fiksno vrvjo, drugega z vrvno ograjo, kakor je uredil in navrtal že 18 smeri v Krofički, ki so vredne obiska.
Plezali smo: Brankino smer VII-/VI+,V,IV, 260m
Bisti, Tanja, tretji